Tiskane izdaje
Ljubljana – Včasih so se otroci veliko igrali zunaj, danes tega skoraj ni več. Zato sezamovci vse počitniške nedelje od 10. ure spreminjajo Petkovškovo nabrežje v veliko igrišče in tako opominjajo, kako pomembna je igra za razvoj in veselje do življenja.
Na jutrišnjo Sezamovo nedeljo bodo otroci oblikovali papirnate lutke in travniška bitja po svojem okusu. Delavnice so namenjene tako dojenčkom kot otrokom do dvanajstega leta, pravi idejna vodja in koordinatorica projekta Ulice so naše Rada Kikelj Drašler, interdisciplinarna ustvarjalka sodobne umetnosti.Ta program oblikuje zadnja štiri leta, v združenju Sezam, nevladnem združenju za pomoč družinam in otrokom, pa deluje že 14 let. Prejšnjo nedeljo, ko so Sezamove ulice so naše zaživele prvič v tem poletju, so otroci med drugim na delavnici Ujemi poletje ustvarjali naravni kolaž iz sezonskega cvetja in listov oziroma iglic dreves.
Povprečno se dogodka udeleži od 40 do 60 otrok, vendar ne hkrati, saj obiskovalci ves čas prihajajo in odhajajo. Kot pravi vodja, s pomočjo sodelavcev iščejo spodbudne načine igre, da se otroci s starši z veseljem ustavijo, se poigrajo, odnesejo seboj novo izkušnjo in si želijo še kdaj obiskati »Našo ulico«. Okolico želijo motivirati in jo spremeniti v udoben prostor, ki je bil še pred časom samo pločnik za sprehajalce. Tako pokažejo ljudem, da je igra tista, ki je pomembna za naš razvoj in veselje do življenja. Druge spodbujajo k zdravemu in ustvarjalnemu igranju tako, da to sami prakticirajo in poskušajo biti zgled.
Projekt Ulica je naša Sezam, združenje mladih, staršev in otrok, organizira že od leta 2000. Kaj je njegov temeljni namen?
Da zavzamemo ulico, ki nam pripada. Danes to sploh ni več tako enostavno. Tu so avtomobili, parkirišča, kolesarji, ponudba lokalov, trgovin itn. V središču Ljubljane je danes res manj avtomobilov kot pred leti, a kljub vsemu. Zdaj se je razvilo že dovolj ponudbe, skoraj vsak lokal že ima otroški kotiček, a naš namen je ulico preobleči v našo dnevno sobo. V projektu so od nekdaj sodelovali umetniki, nekateri danes zelo uveljavljeni. Namen njihovih delavnic, ki so jih posredovali otrokom na ulici, pa ni zgolj pedagoške narave. Je igra, druženje, skupno ustvarjanje. Otrok ima danes v vrtcu in šoli precej določene programe, po katerih deluje, mi pa poskušamo delovati po »sezamovsko«, glavni namen je otroka spodbuditi k igri, pri kateri ima občutek svobode. Vedno nudimo delavnice z že določenimi temami, a dobrodošlo je, če se iz tega razvije kaj povsem novega. Poleg ustvarjanja imamo tudi kotiček za dojenčke in malčke, kjer se lahko kobacajo med mehkimi odejami in plišastimi igračami.
Kako spodbujati, da bi bilo takšnega zdravega in ustvarjalnega igranja več?
Izhajam iz časov, ko smo se na ulici veliko igrali. Igrali smo se skrivalnice med bloki, uporabljali skromna igrala, ki so nam bila na voljo, nismo imeli telefonov in starši so nas klicali z okna, naj pridemo domov na kosilo ali večerjo. Nismo poznali interneta in računalniških igric in prijateljske vezi smo si spletli nikjer drugje kot na ulici. Kadarkoli obiščem mamo, ki še vedno živi med bloki, pravi, kako čudno se ji zdi, ker zunaj nikoli ne sliši otroškega vreščanja. Vse je potihnilo in zdi se ji, da je nekaj narobe s tem svetom. Medtem pa so trgovski centri polni otrok in druženja in s tem seveda polni želja, ki so mnogim družinam velikokrat nedosegljive.
Ali so vaša prizadevanja tudi odgovor na razvoj potrošniške družbe, ki otroke s tem, ko jih vabi na plastična igrišča v velike nakupovalne centre, skupaj s starši zreducira samo na potrošnike?
Seveda. Mnogokrat smo dobili tudi povabila, če bi svoje delovanje razširili v tovrstne centre, vendar je v takšnem okolju povsem drugačen občutek delovanja. V trgovskih centrih je cilj igrišča drugačen kot na ulici, zato s tem projektom poskušamo ohranjati naš prvotni namen. Pokazati, da nek obstoječi prostor lahko preobrazimo, na primer obarvamo sivo steno ali napolnimo prazno klopco. To pa še ne pomeni, da delujemo povsem brez igrač. Velikokrat nam starši, katerih otroci so že zrasli, prinesejo skoraj nove igrače, ki jih uporabimo za svoje udeležence.
Danes se starši soočajo s čedalje večjim izzivom, kako otroke odvrniti od računalnikov in mobilnih telefonov.
Spreminjajo se vrednote in morda s tem tudi načini igre. Druženje na ulici je zamenjalo druženje preko internetnih omrežij in če na to kot starši nismo dovolj pozorni, se lahko pozneje srečamo z določenimi težavami. Poznam tragične primere, ki se niso končali dobro, zato nikoli ni prepozno, da spodbudimo sebe in svojega malčka k igri zunaj, še posebej, če živimo v mestu. Mi sami spreminjamo svet okoli sebe, čeprav smo pod vplivom velikih korporacij, ki nam nehote vsiljujejo način našega delovanja. Stopimo ven, spoznajmo svoje sosede, zavzemimo ulico in jo obarvajmo po svoje. Za to potrebujemo le kanček poguma in dobre volje.
Kako naj se starši lotijo tega problema?
Naše otroke je potrebno ozaveščati o tem, v kakšnem svetu živimo. Temu pač ne moremo ubežati, a otroci niso neumni in več jim damo, ko se z njimi pogovarjamo o teh rečeh in tudi znotraj tega najdemo kreativne pristope. Še več pa jim nudimo s tem, ko jim pokažemo, da imamo tudi drugačne možnosti in izbire ter vrednote, ki si jih postavljamo sami in nam jih ne postavljajo medijske kampanije. In tudi v tem zavedanju tiči kopica kreativnega razmišljanja. Moja generacija ima izkušnjo, kako je biti brez mobitela in računalnika. Naši otroci pa je ne bodo imeli. In kako bodo oni posredovali svoje mišljenje svojim otrokom? Zato je naše ukvarjanje z otroki zelo pomembno, saj smo še edina generacija, ki jim lahko pokaže naš stari svet, kot so ga nam naši starši.
Otroci lahko na vaše delavnice pridejo brezplačno. Vsako leto sodeluje najmanj 20 mladih animatorjev in mentorjev otrok ter deset prostovoljcev. Kdo prispeva denar?
Vsako leto sodelujemo z mnogimi mladimi študenti, animatorji, slikarji, oblikovalci, kiparji, pedagogi, krajinskimi arhitekti, plesalci, pesniki, skratka z ustvarjalci z različnih področij. Večino let smo za projekt Ulica je naša prejemali sredstva iz razpisov MOL. Naša direktorica Nada Kirn Špolar se prijavlja na mnoge razpise in če so odobreni, je projekt financiran iz teh virov. Projekt je mnogo let podpirala tudi kavarna na Cankarjevem nabrežju. Lani pa je bilo prelomno leto, prvič v zgodovini delovanja nismo prejeli nobene podpore od mesta in smo tudi nepričakovano prekinili sodelovanje s kavarno. Na srečo smo lani dobili povabilo Kulturnega društva Talija, če bi izvajali delavnice za KUD Petkovškovo nabrežje in tamkajšnje lokale. Letos bomo poleg sredstev KUD prejeli še nekaj denarja od zavoda Turizem Ljubljana, saj smo prijavili projekt v sklopu zelene prestolnice. Za pomoč pri nabavi potrebnih materialov za delavnice pa naprošamo sponzorje. Vsako leto nam pomagajo ministrstvi za izobraževanje, znanost in šport ter za kulturo ter nekatera podjetja, ki prodajajo materiale.
Poleg ustvarjalnih tematskih delavnic bodo na Petkovškovem nabrežju razporejeni tudi igralni kotički, v enem izmed njih si bodo otroci lahko tudi poslikali obraz. Kakšne so letošnje posebnosti?
Poleg ustvarjalnih delavnic bodo to zelena igrala na prostem. Na celotni ulici bomo le štiri animatorke. Tako bomo na nekaterih mestih imeli gugalnike v obliki konjičkov in vedra z vodo, v katerih bodo otroci lahko umivali igračke in se igrali z vodo. Igrali se bomo slikarije na prostem. Na steni pri Mesarskem mostu bodo nalepljeni listi papirjev, na katere bodo otroci lahko po mili volji barvali, pisali in se vizualno izražali. Pod sencami dreves bodo oblazinjene preproge za najmlajše, za malo večje pa z avtomobilčki. Posebnost bo tudi rikša, ki bo oblečena v Sezamov zaščitni znak zmajčka. Otroci se bodo lahko z njo prevažali sem ter tja po ulici. Zelo rada bi spodbudila naše animatorje, da poskusijo s portretiranjem na ulici. Po potrebi bomo spuščali milne mehurčke, se igrali gumitvist, skakali kolebnice, se skrivali v kartonastih hiškah, ki jih bomo prej pobarvali. Igrali se bomo bowling na obrobju zapuščene hiše, se igrali ulični človek ne jezi se in podobno. Sproti bomo razstavljali izdelke, ki bodo nastali na delavnici. Vedno pa sproti nastane tudi kaj povsem novega. Lani smo na primer mimoidočim ob prihodu na ulico zavezali oči in jih popeljali skozi različne čutne izkušnje. Z zaprtimi očmi so s kredo po tleh risali portret prijatelja, s tipanjem ugibali, katero plastično živalco držijo v rokah in okušali sladoled. Letošnja posebnost bo tudi nova scena, ki jo pripravlja naša slikarka Nika Rupnik. Ob vstopu na ulico bo visel recilklažni material, obarvan v zelene odtenke.
