Pesem o Ljubljani v bluzovski različici

Ljubljana – Član dueta Incurabili in pevec skupine Roger N. Out je po rodu Istran, ki je že dvajset let doma v Ljubljani.

Vaše ime in priimek zvenita italijansko, a glede na to, da ste glasbeno kariero začeli v puljski skupini The Spoons konec 80. let, lahko sklepam, da imate istrske korenine.

Res je. Mati je po rodu iz Pulja, oče iz srednje Istre, sam pa sem prvih pet let preživel na Švedskem, kjer so takrat živeli starši. Kasneje sem se preselil v Istro in odraščal v Žminju. Razmišljal sem, da sploh ne vem, kateri je moj materni jezik. S starimi starši in starši sem govoril italijansko, kot otrok sem se naučil hrvaško, zdaj govorim slovensko. Začel sem seveda s švedščino, ki sem jo pozabil. Ko sem raziskoval izvor svojega priimka, pa sem ugotovil, da izvira iz Piemonta.

Za vami je že skoraj 30 let glasbenega ustvarjanja ter številne glasbene skupine in projekti; The Spoons, Borghesia, Hit et Nunc, duet Incurabili in sedanja skupina Roger N. Out. Kako se spomnite začetkov?

Super je bilo. Glasba je bila vedno moja ljubezen in veselilo me je, da sem se lahko z njo izražal. Prvi bend sem imel v srednji šoli, celo neki demoposnetek smo naredili v Kopru, potem sem šel v JLA, ko sem se vrnil, pa so me že čakali pri skupini The Spoons. Tako se je začelo.

Kakšna pa je razlika med vami na odru nekoč in danes?

Ne občutim neke večje razlike. Zdaj bi raje šel malo bolj zgodaj spat.

Od leta 2009 z Nikom Novakom sestavljata duet Incurabili, ki v prevodu pomeni nepoboljšljivi, nepopravljivi. Glede česa?

Prav gotovo glede glasbe. (Smeh.)

Kaj se zdaj dogaja z duetom?

Incurabili so na čakanju, kot se reče. Niko se je odpravil s trebuhom za kruhom v tujino, kjer se ukvarja s televizijsko produkcijo. Bomo videli, kaj bo.

Z Nikotom sta zaplula tudi v gledališčne vode, in sicer za predstavo Jureta Novaka: Sokrat, Slavoj in sofisti. Kakšna je bila ta izkušnja?

Bila je odlična izkušnja. Pokazalo se je, da Incurabili – taka razštelana bluzerja – dobro delava tudi na gledališkem odru. Režiser Jure nas je videl na koncertu in nas na grozo drugih povabil k sodelovanju, rekoč, da bi bili dober bend za predstavo, za katero hoče našo glasbo. Kasneje so tudi drugi spoznali, da se obneseva.

Kako pa se je rodilo sodelovanje s skupino Roger N. Out, ki jo sestavlja še nekaj članov zasedbe Dicky B. Hardy?

Zametki so bili že leta 2009, v približno istem času, kot sva začela projekt Incurabili. Pivo na pivo, pa smo se dogovorili, da bi poskusili skupaj igrati, saj so imeli drugi člani benda plačan prostor za vaje, sam pa sem imel doma besedila in pesmi, ki so čakale na obliko. Slab mesec kasneje pa sva se Nikom lotila Incurabilov. Aprila letos smo se spet resneje lotili igranja z Rogerji, zdaj, na začetku novembra, smo imeli koncert v Ljubljani, novi pa, upam, še prihajajo.

Vedno ste ustvarjali nekje v žanrih garažnega, surovega roken­rola in tudi bluza.

Da, to je zvok, ki je najbližje moji duši. Zelo sem se posiljeval z različnimi žanri, še najbolj mi je bila in ostala všeč klasika, vse drugo pa so neke plastične pokalice. Drugi zvoki se me ne primejo, zato ostajam v tistih vodah, ki so mi domače in me še vedno vznemirjajo.

Ste vokalist, kitarist, igrate orglice in pišete besedila. Kaj je po vašem srž bluza?

Zagotovo ljubezen; najprej gre za telesno ljubezen, potem pa vsekakor za duhovno. V črnem scenariju pa je to hrepenenje tistega, ki mu ni dovoljeno upati.

Se v Sloveniji da preživeti kot frontman rokovske skupine?

Ne da se preživeti, če delaš glasbo zaradi glasbe same, ne zaradi preživetja. Drugo polovico, za plačevanje položnic, je treba drugače zaslužiti. Če bi hotel živeti od glasbe, bi moral delati glasbo za televizijske spote, oglase ali pa biti zelo uspešen v prodaji plošč. Toda glasba, ki se prodaja, je precej različna od glasbe, ki jo delam.

V Ljubljano ste prišli v začetku 90. let. Kako jo doživljate? Se počutite tu doma?

Da, to je moje mesto, ravno prav veliko in ravno prav majhno. Rad imam videz, dimenzije in »mood«. Ima seveda prednosti majhnega mesta, a hkrati tudi pomanjkljivosti. Krogi ljudi so majhni, vsi delamo z vsemi in se na koncu poznamo. Gre za incestuozen krog, a tako to deluje in prav je, da se ideje oplajajo.

Če bi za Ljubljano napisali skladbo, kako bi zvenela?

Z duom Incurabili smo naredili obdelavo skladb Otrokov socializma, v katerih sva priredila tudi pesem Lublana. Rekel bi, da bi zvenela najbrž nekako tako kot bluzovska različica pankovskega komada.

Tu že nekaj časa doživlja preporod džezovska scena. V kakšni kondiciji pa sta bluz in garažni rok?

Za podmladke nisem v skrbeh, kar pa pogrešam v glasbi, je ščepec drznosti, ker včasih marsikaj zveni preveč šolsko ali kakor da je bilo že nekje slišano.