Pet minut za znanost

V petih minutah neznanstvenemu občinstvu privlačno in zabavno predstaviti svoje znanstveno delo, ni mačji kašelj. To si je na sredin večer drznilo devet mladih raziskovalcev, ki študirajo v Sloveniji in tujini, na tretjem znanstvenem slamu v vrtni dvorani hotela Union.

Led je prebil Anže Pungerčič iz Krškega, študent jedrske tehnike na fakulteti za matematiko, ki dela na inštitutu Jožefa Stefana (IJS), na odseku za reaktorsko fiziko. Dokazal je, da je mogoče z znanjem in znanostjo premagati strah pred jedrskimi reaktorji. Poslušalce je prek pulznega eksperimenta, fisije, prelepe modre svetlobe, znane kot sevanje Čerenkova, popeljal do inherentne varnosti, zmožnosti, da se reaktor ustavi v nekaj milisekundah.

Blaž Gasparini, ki študira na državni tehniški visoki šoli v Zürichu, je s pomočjo računalniškega podnebnega modela ugotavljal, ali je mogoče z oblaki ustaviti globalno segrevanje, če bi jih posipali s puščavskim peskom, da bi preprečili hollywoodski scenarij, kot je Dan po jutrišnjem. In ugotovil, da bi bilo lažje preprečevati izpuste toplogrednih plinov.

Saša Vrhovec z inštituta za biofiziko na medicinski fakulteti je na predstavitev prinesla pravi biokemijski laboratorij v majhnem čipu, ki pomaga s kapljico krvi in v povezavi s pametnim telefonom ugotoviti, kakšno je naše zdravstveno stanje. Prepričana je, da ga bomo čez deset let že vsi imeli v žepu.

Tina Mervic z oddelka za psihologijo na filozofski fakulteti je publiko postavila pred dejstvo, da so otroci uspešnejši lažnivci kot odrasli. Odrasli pa so pri prepoznavi laži uspešni, kolikor je uspešno naključje – približno polovično, in bi ugotavljanje, kdo je lažnivec, lahko prepustili kovancu.

Florjan Praprotnik s fakultete za elektrotehniko je s škatlico ter rdečim in modrim ključem prikazal, kako se vendarle ne da kar tako ponarejati elektronskega podpisa na papirju. Na srečo namreč obstaja tehnologija, odporna proti ponarejanju – kriptografija javnega ključa. V svoji nalogi je ugotavljal, kako lahko je ponarediti dokumente, in za to iskal praktične rešitve, Slovenija pa ga je nagradila s 40 urami družbenokoristnega dela, se je pošalil.

Jaroslav Šljapnikov, ki na mednarodni podiplomski šoli IJS študira ekotehnologijo, prihaja iz Rusije. Čeprav je tu samo tri leta, je v dobro razumljivi slovenščini predstavil sedem stabilnih izotopov živega srebra, različnih po masi, in jih primerjal z babuško. Opisal je, kako je mogoče z multikolektorskim masnim spektrometrom ugotavljati, od kod je prišlo živo srebro: iz Idrije, Amerike ali Rusije.

Miha Tome z medicinske fakultete je raziskoval mikroorganizme, najbolj primerne za pivo, in povedal zgodbo, kako je desetino znanja iz doktorata usmeril v aplikativno stvar. S še dvema kolegoma so fermentirali pivo in pri tem začeli kombinirati različne mikroorganizme, da so nastale mešane fermentacije z različnimi okusi. Ker sami niso mogli spiti vsega zvarjenega piva, so v Kamniku odprli preprosto pivovarno s svojo znamko, v kateri so našli polno zaposlitev.

Žiga Štancar, magister jedrske fizike z IJS, ki ga zanima astronomija, je predstavil pismo svoji babici, kako bo s fuzijo rešil njen paradižnik. Pojasnil ji je, da se s skupino znanstvenikov, kot Prometej iz njenih zgodb, trudijo ukrasti ogenj vesolja in zvezd ter dati sonce v škatlo – poskušajo narediti svojo lastno zvezdo. Fuzijsko posodo je primerjal s posodo pri peki potice, pri čemer pa pri peki fuzijske potice še zdaleč niso tako dobri kot ona pri svoji. Vseeno je delo vredno truda, rezultat je električna energija brez za okolje neprijaznih snovi. Na koncu jo potolaži, da ji bo s fuzijo vrnil njen dobri stari setveni koledar iz leta 1905, da je ne bo več, tako kot lani, pričakalo gnilo presenečenje.

Z mehurčki pa je končala Saša Rezelj s Kemijskega inštituta, ki verjame, da je v njih prihodnost. Poleg svetlečih se in lebdečih milnih mehurčkov namreč obstajajo tudi takšni, ki so v maščobo odeti, z domišljijo prevzeti, in ko se odločijo, brez poka počijo. Pravijo jim vezikli. Javnost je opomnila, naj se spomni, ko naslednjič vidi mehurčke, da maščobe niso samo odvečne in slabe, ampak so lahko zelo uporabne, če z njimi zapakiramo mehurčke, ki služijo kot miniaturne tovarne in so dostavljavci bioloških zdravil do rakavih celic v bolnikovem telesu.

Med nastopi sta publiko v smeh spravljala Renata Dacinger in Aleš Novak. Vsi slamerji so bili izvrstni, publika in štiričlanska novinarska komisija pa je ocenila, da si tretje mesto zaslužijo mehurčki, na drugem mestu je pristalo pismo babici, zmagovalec pa je bilo družbenokoristno delo. Kdaj bo naslednji znanstveni slam, organizatorji – ekipa raziskovalcev, ki želi z akcijo Znanost na cesti prispevati k zavedanju o pomenu znanosti za gospodarstvo in družbo – še ne vedo. Gotovo pa bodo morali dogodek, za katerega je toliko zanimanja, da brezplačne karte poidejo takoj, organizirati kmalu, saj je na vprašanje, ali si želijo še kdaj kakšnega slama, v dvorani odmevalo: »Daaa!«