Plečnikova rojstna hiša je stala tik ob forumu

Velikemu arhitektu je bila rimska dediščina , ne da bi se zavedal, položena že v zibelko.

sob, 03.05.2014, 12:00

Emona je imela na Plečnika poseben vpliv. Vse življenje je iskal prostor, kjer je bil nekoč forum, a ni nikoli izvedel, da je njegova rojstna hiša stala prav na njegovem robu, nedaleč od bazilike. Ostanke rimskega foruma so odkrili šele konec 60. let prejšnjega stoletja, ko so začeli gradili stanovanjski kompleks v Ferantov vrt.

Kustosinja za arhitekturo in oblikovanje, skrbnica Plečnikove zbirke Ana Porok o povezanosti arhitekta z Emono pove: »Rimska dediščina mu je bila, ne da bi se zavedal, položena že v zibelko, saj se je rodil ob rimskem forumu. Zagotovo ga je že od malih nog privlačil bližnji rimski zid kot skrivnosten kraj za igro in najbrž je tam nehote srkal navdih za svoja poznejša dela. Ta vpliv je viden tudi na njegovi hiši, saj je na njeno pročelje vgradil različne fragmente stare arhitekture, do katere je čutil veliko spoštovanje. Znano je, da je dejal: 'Kar so naši dedje dobro zgradili, ne bom rušil.' Na steni delovne sobe je imel mozaik, sestavljen iz koščkov rimskih fresk, ki so jih našli ob rekonstrukciji Rimskega zidu, v veži je imel nekakšen lapidarij iz kamnov, ki jih je prinesel s svojih potovanj.

Kulturna magistrala po linijah Emone

Pot od svojega domovanja, po Emonski cesti prek Trnovskega mostu do južnih emonskih vrat do Kongresnega trga in parka Zvezda, do (neuresničenega) Južnega trga si je zamislil kot veliko kulturno magistralo. Če njen potek primerjamo z zemljevidom nekdanje Emone, vidimo, da precej zvesto sledi poteku vzhodnega dela zidu.

Ko se s sogovornico od sprehodimo po tej poti – velik del je na poti na fakulteto vsak dan prehodil tudi Plečnik –, se pokaže, da se je veliki mož gibal po linijah nekdanje Emone. To kaže že ime ulice, po kateri se je usmeril, ko je nedaleč od svojega domovanja za Trnovsko cerkvijo prečkal most čez Gradaščico – Emonska. Pogosto se je ustavil pri kapelici nasproti vhoda v Krakovsko ulico z reliefno podobo Marije z otrokom, tako imenovane Krakovske Madone, ki izvira iz 13. stoletja in je najstarejši krščanski kip v Ljubljani. Kapelica se z eno stranico naslanja na rimski zid in predvidevajo, da so tudi njene druge stene deloma zgrajene iz rimskih kamnov.

Ob zahodnem robu Križank, skozi park, ki ga je tudi uredil Plečnik, se znajdemo na Trgu francoske revolucije, pred velikim obeliskom – spomenikom Napoleonu, ki so ga ob 120. obletnici ustanovitve Ilirskih provinc jeseni 1929 postavili po njegovih načrtih. Tudi tu lahko zaznamo navdih iz antične preteklosti, saj so vhod na rimske forume radi zaznamovali s staroegipčanskimi obeliski, s čimer so hoteli poudariti veličastnost cesarstva. Spomenik Napoleonu je postavljen premišljeno, v križišče osi Vegove in Rimske ulice. Plečnik je Vegovo ulico z zelenjem in spomeniki slavnim možem uredil po vzoru bulvarjev.

»Spomeniku Gregorčiču sledijo spomeniki drugim jezikoslovcem in skladateljem, kot so v antičnih časih s kipi glav na štirioglatih stebrih na reprezentativnih mestih počastili svoje slavne može. Skupaj z linijo Nuka in Glasbene matice sledijo vzhodni črti rimskega zidu, tu sta bila tudi srednjeveško obzidje in jarek. Naključje? Verjetno ne,« pravi Ana Porok.

Ruševine, vtkane v stavbo Nika

V velikem ljubljanskem potresu je bil Knežji dvorec, ki je stal na mestu današnjega Nuka, nepopravljivo poškodovan in Plečnik je v spomin na to pomembno zgradbo v pročelje nove mogočne stavbe Nuka vključil nekaj starih elementov iz ruševin. Določeni kamni bi bili lahko tudi iz emonskega zidu, čeprav tega takrat niso naredili zavestno.

Sama stavba Nuka pa namenoma deluje kot antična palača, tempelj učenosti, katere vsebina bi bila lahko kdaj pozneje drugačna, kot je že ob nastanku Nuka načrtoval Plečnik. Stavba nedvomno daje poudarek in težo središču mesta in prav zato ni funkcionalistična.

Po Vegovi nas pot po Plečnikovih sledeh mimo zahodnega pročelja univerze pripelje do Kongresnega trga, ki ga je uredil kot sodobni forum. Poleg sedeža univerze ga obkroža množica pomembnih stavb, med njimi filharmonija in Uršulinska cerkev na drugi strani. Neposredna os Napoleonovega spomenika vodi do vremenske hišice na robu parka. Oblikovana je kot majhen tempelj (zdaj je brez merilnih instrumentov), a os z Vegove je vodila še naprej, mimo Sidra, do nikoli uresničenega Južnega trga. Vhod bi se, spet po antičnem vzoru, imenoval Aleksandrove propileje, kajti na mestu sidra je bil leta 1940 postavljen kip kralja Aleksandra. Že naslednje leto, ko so Italijani okupirali Ljubljano, so ga porušili, Plečnikovega načrta pa zaradi vojne vihre in povojnih dogodkov niso nikoli uresničili, čeprav ga občasno potegnejo iz pozabe.

Arhitekt pro bono

»Ob tem je treba povedati manj znano dejstvo, ki zlasti v teh časih zveni nenavadno, a pomenljivo – Plečnik je pri mestnih projektih sodeloval brezplačno. Menil je, da ima zadostno plačo kot profesor na fakulteti, zato za druge projekte ni pričakoval plačila,« spomni Ana Porok.

Sprehod nadaljujemo po Kongresnem trgu do severnih emonskih vrat, od koder imamo zdaj lep pogled na Ljubljanski grad, za katerega si je mojster zamislil kar nekaj dodatnih funkcij, o katerih se ne govori pogosto. Leta 1928 je objavil urbanistični načrt, v katerem je omenil namero, da bi tam uredili arheološki muzej, tudi z rimskimi najdbami.

To idejo omenja tudi v knjižici Ljubljanski grad – slovenska akropola, ki sta jo skupaj s Francetom Steletom, umetnostnim zgodovinarjem in vodjem slovenskega spomeniškega urada, izdala leta 1932. Po drugi svetovni vojni, leta 1947, se je Plečnik poigraval tudi z zamislijo, da bi na Gradu dali prostor parlamentu. Celotno grajsko stavbo bi dal podreti in namesto nje postaviti monumentalno osemkotno zgradbo.

Po Slovenski (glavni cardo) se obrnemo proti jugu in na poti do južnih mestnih vrat ob Feratovem vrtu kmalu naletimo na steber, ki označuje kraj, kjer je nekoč stala Plečnikova rojstna hiša. V potresu je bila močno poškodovana, njegov oče, ki je bil mizar, je umrl že prej. Ta poklic je bil namenjen tudi Jožetu, če se usoda zaradi očetove smrti ne bi obrnila drugače. Vendar je očitno, da si je v očetovi delavnici že v zgodnjih otroških letih pridobil ljubezen do oblikovanja lesa.

Piramide ob obzidju

Edvard Ravnikar
(Plečnikov učenec) je sosesko Ferantov vrt načrtoval sodobno, z izboklino proti Slovenski cesti pa je nakazal arheološko najdišče emonske bazilike, nedaleč od Plečnikove rojstne hiše, opozori sogovornica.

Pot po Emonskih in Plečnikovih stopinjah nadaljujemo proti jugu, mimo filozofske fakultete, čez Aškerčevo cesto (cardo decumanus), do južnih vrat. Plečnik jih je ohranil in poudaril z okroglimi stebri, ki so jih izkopali na tem mestu (na vsaki strani po štirje). To je originalni vhod, prehod z obokom in piramido, je novejši, Plečnikov preboj. Kamenje, ki so ga našli ob izkopavanju, je uporabil za piramido, s katero je poudaril veličastnost vrat.

Tudi ob originalnih vratih sta nekaj časa stali dve piramidi, narejeni iz zemlje, vendar sta kmalu začeli propadati. A tudi kamnito piramido je Plečnik prekril z rušo, kar se še vidi na starih fotografijah. Vendar se niti ta ozelenitev ni ohranila. Očitno si je mojster piramide predstavljal v kombinaciji z zelenjem, saj je še Zoisovo piramido (tudi njegovo delo) sprva preraščal bršljan. Pred zidom je Plečnik zasadil topole, vendar so jih v 60. letih prejšnjega stoletja odstranili, češ da zakrivajo in ogrožajo zid.

Znano je, da je za ohranitev emonskega obzidja na Mirju zaslužen prav Plečnik, skupaj s svojim prijateljem Francetom Steletom, ključno osebo slovenskega konservatorstva med obema vojnama. Leta 1913 so se pod vodstvom Walterja Schmida, kustosa takratnega deželnega muzeja, začela obsežnejša sistematična izkopavanja Emone, ki so na Mirju razkrila južni del rimskega mesta.

Zid je pomenil oviro

Del so rekonstruirali do enotne višine in okrepili z notranjim nasipom, Schmid pa je širše območje želel preurediti v veliki arheološki muzej, vendar je prva svetovna vojna to preprečila. Po njej se je začela Ljubljana širiti in ljubljanski upravni forum je prostor med Gradaščico in današnjo Aškerčevo cesto razdelil na parcele za pozidavo.

Zid, ki ni bil v najboljšem stanju, je pomenil oviro in del vplivnih meščanov se je začel zavzemati za njegovo rušitev. Stele je menil, da ga je treba ohraniti in občino mu je s pomočjo uglednega arhitekta uspelo prepričati, da je leta 1928 sprejela določitev, da je treba zid ohraniti.

Ne gre zanemariti podpore Matka Prelovška, med letoma 1914 in 1937 načelnika mestnega gradbenega odbora, a umetnostni zgodovinar in nekdanji dolgoletni direktor arhitekturnega muzeja v Ljubljani, dr. Peter Krečič, meni, da je bil ključna oseba vendarle Plečnik.

»Kako ne bi Emona burila domišljije tako občutljivega in zvedavega dečka, kot je bil Plečnik. Navsezadnje je celo njegova rojstna hiša stala na emonskih ostalinah, dve minuti hoda do lastne hiše pa je lahko videl delno raziskane ostanke južnega emonskega obzidja,« je zapisal.

Emonska antika prvič v ospredju

Zid so rekonstruirali po Plečnikovih načrtih – dela so potekala med letoma 1936 in 1938 –, prebili so dva nova prehoda, za obzidjem so uredili park z razstavljenimi antičnimi arhitekturnimi deli in ob stranskih vratih uredili lapidarij.

S Plečnikovim posegom v južno emonsko obzidje in njegovo okolico je Ljubljana prvič dobila javni prostor, kjer je emonska antika postavljena v ospredje. Arhitekt je vzore za svoje ureditve poiskal v starem Rimu in v neoklasičnih pristopih, zgledoval pa se ni le pri emonski, temveč tudi pri drugi, bolj izdelani, brezčasni antiki, poudarjajo strokovnjaki.

Prijavi sovražni govor