Tiskane izdaje
Že njegov oče je rad fotografiral mesto, pri njih se je vedno govorilo o Plečniku, ureditvi mesta. Ker je zrasel med urbanisti, arhitekti in restavratorji, ki so pogosto debatirali o arhitekturi, raziskovali Ljubljano, in se veliko ukvarjali s kulturno dediščino, se mu ne zdi nenavadno, da je posrkalo tudi njega, čeprav se poklicno ukvarja z oblikovanjem in informacijsko tehnologijo.
Zakaj v času, ko bolj zremo v prihodnost, skakati v preteklost? Rotovnik pravi, da ima pred očmi mlade in njihov odziv je izjemno dober. Poudarja, da je cilj Starih fotografij in razglednic Ljubljane fotografije in razglednice predstaviti predvsem mladim, odziva pa, da je izjemno dober. Razlika med fotografijami, ki ležijo v domačem predalu in bi jih lahko pokazali le sosedu in prijateljem ter facebookom, je v tem, da si jih v prvem ogleda le deset ljudi, v drugem pa tisoče. Mnogi nato odgovorijo s svojimi fotografijami in zgodbami.
V katera obdobja segajo razglednice, fotografije?
Dejstvo je, da jih je bilo z leti vedno več, zato so starejše seveda bolj zanimive, saj so redkejše. Prelom je bil veliki ljubljanski potres leta 1895 in županovanje Ivana Hribarja, v času katerega se je mesto obnavljalo, ogromno se je na novo gradilo. Število meščanov je v tistih desetletjih poskočilo za petkrat. Na dosegljivost fotografij vpliva tudi popularnost fotoaparatov. Dlje, ko gremo v preteklost, manj je bilo naprav, fotografirali pa so se predvsem premožni.
Kako razglednice odražajo duh časa?
Predvsem je bilo mesto takrat bolj urejeno. Marsikaj je bilo na novo postavljeno, drevesa so bila nizka, ravno dobro zasajena. Tako so tudi kraji, kot je Park Zvezda, res prišli do izraza. Ljudje so bili urejeni, fotografiranje za razglednico ali fotografijo, je bil cel proces, končni izdelek je lahko zahteval skoraj cel dan. Danes je nepredstavljivo, da bi zanje zbrali petnajst statistov ali za več ur ustavili tramvaj. Pa reklam na primer ni bilo, tako kot danes, ko je ogromno stavb pokritih z oglasnimi panoji. Zdaj si damo toliko opraviti z obleko in urejenostjo, kot so si nekoč za fotografijo, le še za poroko ali pogreb.
S fotografij je možno razbrati tudi družbenopolitični vpliv in gospodarske razmere. Vidi se, v kakšnem stanju je bila družba. V Titovih časih so na fotografijah parade, prvomajske prireditve, pot ob žici na primer.
Kakšna je bila Ljubljana takrat?
Pravi urbani sladkorček. Majhno mesto, ki je urbano okrevalo po potresu. Radi so jo obiskovali, saj so vzpostavili zanesljive železniške povezave. Vse to se je poznalo. Ljubljana danes že je, ali pa postaja - to v premislek prepuščam drugim - metropola, spoj gospodarskega in spalnega središča. V tem so tako prednosti kot slabosti.
Jasno sled je z vsemi grdimi bloki in velikimi naselji pustil tudi socializem. Poceni gradnja, pri kateri pa ne smemo spregledati, da je omogočila razvoj.
Kako se skozi razglednice odraža značaj mesta?
Jasna prelomnica je vidna po drugi svetovni vojni tudi na fotografijah je čutiti, da je imelo delavstvo takrat oblast. Jasno je opaziti, da je bila fotografija pred tem namenjena bogatim slojem. Dotlej so se fotografirale bogate ljubljanske družine, njihove vile, palače. Slehernik je na fotografije prišel po drugi vojni.
Kakšne so razglednice z današnjega stališča, v času, kot rečeno, reklam, mobilnih telefonov, facebooka?
Kar vprašajte se, kolikokrat še pošljete razglednico? Večinoma jih ne pošiljamo, razen iz res eksotičnih držav, morda iz kakega New Yorka. Kupi in pošlje jo kak Američan, ki je prvič v Ljubljani. To vlogo so danes prevzeli sms-i, danes so razglednice facebook objave. Je pa zanimivo, da se mladi prav prek tega medija zanimajo za preteklost. Facebook jim je približal razglednice, ki so sicer načeloma domena zaprtih zbirateljskih krogov. Mlade zanima, kako je Ljubljana zagledala takrat, torej, pred letom 1991 ali 2000.
