»Postajamo vse bolj brezbrižni«

Ljubljana – Z namenom medgeneracijskega povezovanja in ustvarjanja prostora za druženje bodo v Mestni zvezi prijateljev mladine in Slovenski filantropiji danes odprli večgeneracijski center Skupna točka. Okoli petsto tisoč evrov za petletno obdobje prispevata Evropski socialni sklad in ministrstvo za delo.

Osrednji prostor, v katerem sta večja soba za druženje in različne dejavnosti ter soba za mladinske igre, je na Zaloški 54 v Ljubljani, aktivnosti v okviru Skupne točke pa so od danes na voljo tudi v sosednjih občinah Grosuplje, Vrhnika in Logatec. »Center je kot varen prostor namenjen druženju ljudi iz lokalne skupnosti pa tudi informiranju o možnostih za reševanje težav in stisk,« pojasnjuje vodja centra Tanja Petek, sekretarka Zveze prijateljev mladine Moste - Polje.

Omenjate informacijsko točko, ki bo delovala v okviru Skupne točke. Zakaj je pomembna?

Opažamo, da se ljudje ne znajo obrniti, ko se znajdejo v težavah. Zelo veliko obrazcev, ki naj bi jih izpolnili, je napisanih tako, da jih težko razumemo že tisti, ki se s tem ukvarjamo. Ljudje, ki so mesece ali leta brez službe, drugače razmišljajo, pogosto so depresivni in sami težko izstopijo iz tega. Kako naj potem sami iščejo še rešitev? Pri tem jim že pomagamo in v okviru centra bomo to nadaljevali. Je pa ta prostor namenjen vsem. Opažamo namreč, da postajamo vse bolj brezbrižni. Na letovanjih, ki jih organiziramo in v katera vključujemo otroke iz različnih slojev, ki vse bolj postajata dva, mnogi sploh ne vedo, v kakšnih stiskah živijo drugi. In ker pri tem sodeluje tudi Slovenska filantropija, bomo vključili tudi migrantske otroke in družine ter tako poskušali odpravljati nestrpnost in strahove.

Kako danes misliti medgeneracijsko sodelovanje in povezovanje, ko razmere silijo prej v nasprotno? Starejši so pogosto predstavljeni kot breme, mlajši delajo v negotovih oblikah.

Pred kratkim smo organizirali tabor, kjer se je sodelovanje starejših in mlajših pokazalo kot dobra praksa, ki jo želimo širiti. Med starejšimi je tudi veliko prostovoljcev.

Podatki kažejo, da je vsak tretji prebivalec, starejši od 55 let, aktiven prostovoljec.

Podobno opažamo tudi sami. To so ljudje, ki so si nabrali številne izkušnje in jih zdaj želijo deliti naprej. In prav to bi radi spodbujali.

Takšno povezovanje se torej dogaja na mikroravni, kaj pa širše?

Tudi če to počnemo na mikroravni, pomeni iti proti toku in je pomembno. Ker bomo lahko samo skupaj nekaj naredili. Vedno, ko se je kaj doseglo, se je s povezovanjem ljudi.

Nevladne organizacije danes opravljajo socialnovarstvene naloge, za katere bi morale skrbeti institucije države, hkrati pa so to projektni programi, kar pomeni, da imajo omejen rok trajanja. Kako to komentirate?

Država potrebuje organizacije, kot je naša, ker lahko skozi lastne mreže takoj pomagamo ljudem v stiski. In če smo povezani z ministrstvom, centri za socialno delo, zdravstvom in stanovanjskim skladom, lahko pomagamo še hitreje. Drugače je biti z ljudmi in imeti z njimi stik kot pa sedeti nekje visoko v pisarni. Ker je ta razdalja danes velika, ministrstva potrebujejo organizacije, ki jim poročajo, kaj se dogaja na terenu.

Pa jih to zanima?

Rekla bi, da jih, tudi v svojih poročilih to navajajo, imajo pa tudi sami omejena sredstva. Tudi na položajih se najdejo ljudje, ki delo opravljajo v dobro ljudi. Toda sistemske spremembe so nujne in na to ves čas opozarjamo pristojne.

Ste pri tem uspešni?

Od leta 2014 so bili uresničeni trije naši predlogi od devetih, zdaj so po našem posredovanju uvedli tudi subvencije za kosila.

Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo opozarja, da je imperativ večine evropske socialne zakonodaje, da si mora posameznik zagotoviti svojo socialno varnost. Tako se tveganja in odgovornost prenašajo na posameznika. Kako to vpliva na ljudi, s katerimi se srečujete?

Opažamo veliko strahu, ki se kopiči. Prav zato so prostori, kot je Skupna točka, pomembni, da o tem sploh govorimo. Nič ne gre na silo, toda kako so si ljudje izborili pravice? Tudi za osemurni delavnik so se morali povezati in iti na ulice.

Veliko se opozarja na nevidno revščino, stiske za štirimi zidovi. Kaj sami opažate?

Ljudem je zelo težko priznati, da ne gre. Ogromno jih to skriva, sploh tam, kjer so otroci. Ko poslušamo te zgodbe, se kdaj vprašam, kako sploh preživijo. Imeli smo družino z dojenčkom, ki je več mesecev živela v avtu. In to v Ljubljani. Na stisko neke druge družine je opozorila njihova soseda, ko je videla, kako kurijo, potem ko so jim odklopili elektriko. Otroci kdaj ne grejo v šolo, ker ni denarja za avtobus, vsa družina namreč živi od dedkove pokojnine. Hkrati je vedno več ljudi, ki imajo službe, a prenizka plačila.

Kaj nam to pove o današnji družbi?

Da je treba nekaj zelo spremeniti in se pri sebi začeti zavedati, da ni vse v pehanju in tekmovanju. Smo družba, opeharjena za vse, in zato je treba postaviti druge vrednote, in začeti najprej s tem, da smo vsi dragoceni.