Pozor! Javni prostor

Ljubljana – Opuščene gradbene jame so postale realnost arhitekturnih, političnih in socialnih razmer v Ljubljani. Tako so slovensko glavno mesto nedavno opisali na mednarodnem dogodku Urban realities, na katerem so se srečali arhitekti, urbanisti in drugi strokovnjaki. Takšni prazni prostori so hkrati kazalec, kako se upravlja mesto.

Prostor tik ob glavni železniški postaji, kjer naj bi od leta 2011 stala Emonika, potniški center s poglobljeno železniško progo, je danes začasno parkirišče, na gradbiščnih ograjah, ki ga obdajajo, visijo reklamni panoji. Zgolj čez križišče namesto izvedenega projekta Severna vrata, ki naj bi v središče mesta prinesel »poslovne prostore vrhunske kakovosti in udobja«, zeva globoka jama. Tudi to zakrivajo reklamni panoji. Na območju med Masarykovo, Resljevo in Kotnikovo, kjer je podjetje Energoplan pred leti načrtovalo gradnjo poslovnega centra, sameva zaraščeno zemljišče. Zadnjih nekaj mesecev je tam s ceste sicer mogoče opaziti dva panoja. Na enem z velikimi črkami piše: Pozor! Javni prostor, na drugem pa: Za dva groša domišljije.

Da je Ljubljana polna mirujočih gradbišč, ki so simptom nasedlih nepremičninskih projektov, meni Urška Jurman iz kolektiva KUD Obrat. S postavitvijo panojev, pravi, so hoteli opozoriti na sporen status teh zemljišč; ujetost v tržno razumevanje koncepta gospodarnega upravljanja z javnim ter vse pogostejšo prakso njihovega spreminjanja v parkirišča, pa čeprav občina mestno središče zapira za avtomobile. »S parafraziranjem Ježka smo hoteli sporočiti, da bi lahko uporabili malce več domišljije pri uporabi takšnih prostorov, hkrati pa ni treba veliko, da se z njimi kaj naredi,« pojasnjuje Jurmanova. »Čeprav velikokrat slišimo izgovor, da če zemljišče ni občinsko, občina ne more narediti nič. Toda to ne drži. Veliko od teh zapuščenih zemljišč je v občinski lasti ali pa je bila občina vsaj del nekega javno-zasebnega partnerstva. Kljub vsemu bi občina morala imeti proaktivno vlogo in delovati celostno.«

Da zapuščene gradbene jame niso zgolj simptom gospodarske krize, ko se je razblinil nepremičninski balon, meni kulturni antropolog Sandi Abram, član uredništva Časopisa za kritiko znanosti. Takšni »poznokapitalistični prazni prostori« po njegovem tudi kažejo, kako se upravlja z mestom in njegovimi površinami. »V središču tako imenovane zelene prestolnice Evrope je recimo na enem samem kvadratnem kilometru vsaj pet s peskom zasutih gradbenih jam, in namembnost večine takšnih urbanih praznin je začasno odlaganje pločevine na štirih kolesih,« opozarja.

»To je vandalizem«

Arhitekt in urbanist Marko Peterlin, ki vodi Inštitut za politike prostora (Ipop), je prepričan, da so opuščena gradbišča predvsem znak prevelikih ambicij. »Obstajala je neka vera, da se bo dalo veliko več površin prodati, kot se je nato izkazalo. Toda že pred gospodarsko krizo in propadom gradbenih podjetij je bilo marsikomu jasno, da to ne bo mogoče,« razmišlja Peterlin. Po njegovem je to povezano tudi s slabo regulacijo na ravni urbanizma, predvsem ko gre za predvidevanje potreb. To, kot pravi, sicer ni zgolj »napaka« urbanizma v Ljubljani. »Ko je bil opuščen integrirani sistem planiranja, je od družbenega in gospodarskega ostalo samo prostorsko planiranje. Kljub radikalni spremembi vrednot je sicer obstajalo zavedanje, da se prostora ne da v celoti prepustiti trgu. Toda potem se je to dereguliralo in tako je urbanizem zdaj občasno sam sebi namen.« Po letu 2005 se je s strategijo razvoja Slovenije znova pojavil planski sistem, toda celostne integracije, kot pravi Peterlin, ni bilo. »Bi se pa že v sedanjem zakonodajnem okviru to dalo bolje izpeljati. In tu mora svojo vlogo odigrati urbanizem, ki naj spremlja, kako se stvari odvijajo, in se na to tudi odziva.«

Po njegovem prazni prostori, kot so opuščena gradbišča, hkrati pomenijo izgubo za občinski proračun, pri čemer tudi urejanje začasnih parkirišč na njih ne pomeni nič drugega. »To prinaša občini na dolgi rok več stroškov kot koristi, ker s tem ne zmanjšuje števila avtomobilov v mestnem središču. Tako se potovalne navade ne spreminjajo v korist javnega prevoza in kolesarjenja, medtem pa stroški za vzdrževanje cestne infrastrukture naraščajo. In ti so neprimerljivo večji od vsote, ki jo občina pobere s parkirnino.«

»MOL nas je poleti začela prepričevati, kaj vse bi morali imeti za čisti vandalizem, pri tem pa pozabila, da sleherniki drugače gledamo in uporabljamo mestni prostor,« pri tem spomni antropolog Abram. »Portal Danes je nov dan je lansiral krasen projekt, ki prevprašuje prav hegemonsko branje vandalizma. Ljudi so pozvali, naj fotografirajo mestna prizorišča in jih opremijo z oznako 'to je vandalizem' ali 'to ni vandalizem'. Nepresenetljivo se je izkazalo, da uporabniki mesta vandalizem pojmujejo precej drugače kot mestna oblast,« še opozarja. Med fotografijami, ki jih objavljajo na portalu, so se namreč pod oznako 'to je vandalizem' znašla tudi opuščena gradbišča.

Onkraj gradbišča

Dolgo opuščeno zemljišče ob Resljevi cesti, ki meri tisoč kvadratnih metrov, so pred petimi leti na pobudo Kuda Obrat in s pomočjo zavoda Bunker ter z okoliškimi prebivalci začeli preoblikovati v skupnostni urbani vrt. Zasedeni prostor, kjer zdaj vrtnari in se druži okoli sto ljudi, so poimenovali Onkraj gradbišča. Tam med drugim prirejajo razne delavnice, okrogle mize in izmenjavo zelenjave. Čeprav je po besedah Urške Jurman, ki je ena od pobudnic projekta, to »zelo prekarna situacija«, saj pogodbo o brezplačni rabi z občino podaljšujejo vsako leto, so ljudje motivirani, da čim bolj izkoristijo čas, ki jim je na voljo. Medtem pa so v okviru Mreže za prostor okoljskemu ministrstvu tudi predlagali spremembo zakonodaje, ko gre za gradbena dovoljenja, in vpeljavo pogojev za začasno rabo tovrstnih zemljišč, ker to zdaj ni urejeno.

Da je projekt Onkraj gradbišča »izredno dragocen«, saj je bilo vloženega veliko truda, meni Marko Peterlin. Toda po drugi strani, pravi, ga je težko reproducirati, saj se vseh opuščenih gradbišč v Ljubljani ne da tako sanirati. Načinov je sicer veliko. Spomni, da so v Parizu izvedli javni natečaj, kako urediti območje ob Seni. »Ni prišlo mesto z idejami in vprašalo prebivalce, kakšni se jim zdijo predlogi, ampak so ideje zbrali od ljudi in šele nato pripravili načrte.« Soodločanje prebivalcev je po njegovem ključno. »Participativni proračun, kot so ga izpeljali v Mariboru, bi bilo dobro izvesti tudi v Ljubljani, in tako dobiti ideje za prostore. Ko gre za porabo javnega denarja, so ljudje veliko bolj motivirani, da iščejo rešitve, ki so skupno dobro.«

Da se nasproti »rigidnim mestnim politikam od zgoraj navzdol« postavljajo »raznorodne rabe mestnega prostora od spodaj navzgor«, je prepričan Sandi Abram. Takšne samoorganizirane, nehierarhične in začasne prilastitve urbanega prostora po njegovem omogočajo vračanje teh urbanih lukenj skupnosti. Nekdanjo tovarno Rog bi doletela podobna usoda kot številna opuščena gradbišča, pravi, če je ne bi leta 2006 osvobodili aktivisti. »Tudi skupnostno urbano vrtičkanje je povsem običajna praksa v tujini. Iz na prvi pogled neznatnih zapuščenih gradbišč tako vzklijejo nove mreže medgeneracijskega sodelovanja, izmenjuje se pozabljeno znanje, k sodelovanju se pritegne socialno izključene, poudarja se lokalna samooskrba, predvsem pa se pokaže na zmožnost sooblikovanja in odpiranja javnega prostora.«