Tiskane izdaje
V društvu Streha za vse, ki združuje študente in mentorje ljubljanskih fakultet za arhitekturo ter gradbeništvo in geodezijo, razumejo gradnjo stavb kot priložnost za gradnjo skupnosti. Pred časom so se vrnili iz Ugande, kjer so postavili učni center za otroke, ki živijo na ulici.
V zgornjem nadstropju ljubljanske fakultete za arhitekturo je podolgovat mansardni prostor, kjer je bilo tudi tisti dan bučno. Nekateri so sedeli za računalniki, drugi so v skupinah pri mizah risali načrte ali izdelovali makete. Na eni od miz je stala maketa učnega centra Amasiko, ki so jo izdelali člani društva Streha za vse, med katerimi so Katja Marinčič in Jure Ule ter profesorica Anja Planišček.
V osmih tednih, kolikor so jih to poletje preživeli v ugandskem mestu Kabale, so v sodelovanju z domačimi prebivalci učni center tudi zgradili. Uradno so ga odprli konec leta in v njem nastanili dvajset otrok z ulice. »Ko smo zbirali denar, nas je veliko ljudi spraševalo, zakaj ne gradimo tu,« je pripomnil Jure Ule, predsednik društva. »Svet še vedno razumemo evrocentrično,« je opozorila Planiščkova. »V diskurzu, ki se je oblikoval po koncu kolonializma, ga delimo na razvite in nerazvite države oziroma države v razvoju. Dejstvo pa je, da so danes družbenoekonomske razlike med državami velike in da se povečujejo, tudi v 'razvitih' državah in v Sloveniji. Zakaj torej ne bi poskušali spreminjati razmerij v svetu z delitvijo znanja, sredstev in krepitvijo sodelovanja med ljudmi?«
Ste pri načrtovanju objekta upoštevali lokalne nasvete?
Anja Planišček: V Ugandi smo se srečali s predstavniki britanske nevladne organizacije Alongside Africa, našim partnerjem pri projektu. V mestu že vodijo dnevni center za otroke z ulice, v katerem so zaposleni štirje domačini. Pomaga jim Justus, fant, ki je še nedavno sam živel na ulici. Skupaj smo dorekli program stavbe. Njihove želje so bile sicer večje, toda velikost parcele, razpoložljiva sredstva in čas za gradnjo tega niso dopuščali.
Jure Ule: Smo pa učni center predvideli modularno, tako da ga je mogoče še malce povečati.
So v mestu potrebe takšne, da bi potrebovali večjo stavbo?
Anja Planišček: To je velik, a prikrit problem Ugande, toda uradnih podatkov ni. Nekateri govorijo o desettisočih otrocih, ki živijo na ulici. Tam se znajdejo zaradi osirotelosti, revščine, družinskega nasilja, spolnih zlorab.
Katja Martinčič: Kar 40 odstotkov otrok, sploh v velikih družinah na podeželju, ob rojstvu ne vpišejo v rojstno knjigo; sistem jih sploh ne zaznava. Niso niti številka, in ko so na cesti, tudi otroci niso več.
Anja Planišček: Država nima denarja. Zaradi odplačevanja posojil za razne, večinoma neuspešne programe razvojne pomoči iz poznih 80. let, je docela zadolžena. Obstaja sicer National Alternative Care Network, ki pa je bolj shema priporočil kot načrten sistem oskrbe otrok brez doma. Problematiko večinoma rešujejo nevladne organizacije. V prehodnem domu Amasiko bo do 20 otrok, ki bodo tam bivali približno pol leta, pridobivali bodo splošna in obrtna znanja. Za mlajše bodo potem poskušali najti stalno skrbništvo in šolo, za starejše pa zaposlitev.
Koliko je vse to pomembno pri arhitekturnem načrtovanju?
Katja Martinčič: Obstaja nevarnost, da v tujem okolju začneš vsiljevati svoje znanje, ki pa temelji na povsem drugačnih izkušnjah. Brez vključevanja prihodnjih uporabnikov, lokalnih delavcev in posluha za njihovo znanje in izkušnje bo projekt zelo verjetno neuspešen. Tudi mi ne vemo, kako se bo čez čas razvijal ta, ki smo ga izvedli, pomembno pa je, da ne ostane le hiša, ki je nihče ne uporablja.
Pravite, da ste v Ugandi hitro našli partnerja. Zakaj?
Katja Martinčič: Ker je ena bolj revnih držav in zato, ker deluje veliko nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s posledicami revščine. Nenazadnje tudi primanjkuje arhitektov.
Jure Ule: Naš predlog, ali vam pridemo kaj zgradit, ni slab. Polovico stroškov gradnje smo pokrili sami, denar − šlo je za približno 27 tisoč evrov − smo zbrali v Sloveniji. Organizirali smo okrogle mize, predavanja, izdelovali nakit.
Anja Planišček: Partnerstev za izvedbo razvojno-humanitarnih dejavnosti ni težko vzpostaviti. Naši partnerji v Ugandi so želeli čim večjo finančno neodvisnost in samovzdržnost prehodnega doma. Prav zato smo za gradnjo uporabili zidake iz prešane prsti in cementa. Izdelali smo jih na parceli ter jih sušili na zraku dva do tri tedne. Narejeni so na preklop, tako da se pri zidanju porabi manj malte, poveča se stabilnost in gradnja je hitrejša. Preša za zidake je ostala v prehodnem domu in je namenjena učenju, nadaljnji izdelavi in prodaji zidakov, kar bo za dom vir dohodka. Vodilo »priložnost namesto pomoči« se tu izraža v konceptu prehodnega doma in arhitekturni zasnovi stavbe.
Bi se to znanje in graditeljske akcije dalo prenesti v Slovenijo?
Anja Planišček: Graditeljske akcije sicer izvajamo tudi tukaj, vendar so okoliščine povsem drugačne. Naša družba je zbirokratizirana in tak je tudi proces arhitekturne produkcije. Težko je najti vrzeli, skozi katere bi lahko izvajali večje samoorganizirane graditeljske akcije s študenti. Zato ni presenetljivo, da mnoge arhitekturne šole, ne le slovenske, poskušajo s svojim znanjem reševati probleme drugod.
Zakaj je tako?
Anja Planišček: Proces arhitekturne produkcije postaja z vsakim standardom, pravilnikom in zakonom bolj zapleten. Projektiranje vodijo pooblaščeni inženirji in gradnjo gradbena podjetja. Če bi radi s študenti projektirali in delali na gradbišču, se znajdemo v vrtincu administrativnih zagat. Lahko izpeljemo manjše akcije, to je pa vse. Sama gradnja stavb je bolj zahtevna, kar pa nujno ne pomeni, da je prostor bolj kakovosten. Preveč energije gre v izvajanje upravnih postopkov, namesto v gradnjo znanja o oblikovanju, nastajanju in družbeni vlogi prostora.
Je mogoče s tovrstnimi projekti dosegati spremembe v smeri boljše družbe?
Anja Planišček: To verjamemo, ker v nasprotnem primeru tega ne bi počeli.
Katja Martinčič: Pri tem, kar smo počeli, si mi zdi najbolj pomemben sam proces, vključevanje ljudi z različnimi znanji in okolji, kar pomeni tudi odpiranje obzorij. Lillian, ki vodi hostel, v katerem smo spali v Ugandi, smo vprašali podobno. Odgovorila je, da tudi če pomagaš enemu, bo ta potem lahko pomagal naprej, in to je za začetek veliko.
Jure Ule: Pomembno se mi zdi, da smo delali skupaj z domačini. Tako smo oboji pridobili samozavest, ker smo se drug od drugega učili. Morda ne gre toliko za pomoč, ampak za aktivacijo. Gre za to, da se ljudje zberejo in poskušajo skupaj nekaj zgraditi.
