Tiskane izdaje
Ljubljana zares leži sredi gozdov – takšnih mest ni prav veliko. Da nas gozdovi še obdajajo, je naša sreča, ne zasluga. Naši predniki so skozi čas skrbeli za prisotnost prvin narave, ko so ob gradnjah sadili raznovrstno zelenje. V prvih letih po drugi vojni, ko sem prišel v Mestno vrtnarijo, je bila skrb za zelenje še vedno velika – tako pri posameznikih kot pri mestni upravi. Privatna iniciativa je bila sicer označena kot kultura buržujev, a skrbi za javno zelenje ni manjkalo. Z leti se je Mestna vrtnarija preoblikovala v podjetje Rast. Za upravnika je bil imenovan Tone Zupančič, predvojni gozdarski čuvaj. Njegovo poklicno znanje je ustrezalo njegovemu prvotnemu poklicu, a imel je sposobnost, da si je izbral mlade, izobražene sodelavce, ki so nato zavzeto ter strokovno načrtovali, izvajali in oskrbovali mestno zelenje. Sčasoma je razpadlo tudi to podjetje. V letih 1990–1994 smo ob ureditvi zahodnega dela tivolskega parka še zmogli delovati po načelih parkovnega urejanja, kar je podrobno opisano v knjigi Tivoli. Danes Ljubljana nima več organizirane uprave za mestno zelenje in negativne posledice so tu. Nujno je, da to ponovno povemo na glas.
Skrb za kakovostno mestno zelenje, za urejevanje zelenic, od dvorišč, cest, javnih poslopij, parkov in vrtov ob hišah, vse to je obširna ter zahtevna naloga sleherne mestne uprave. Začenja se pri načrtovanju razvoja mesta in se nadaljuje s kakovostnimi izvedbami ter redno oskrbo, vse nepretrgano, kar zmore le strokovno usposobljena uprava s strokovnimi sodelavci vseh stopenj. Posebna zahtevnost pri takšni upravi je, da mora poleg stroke upoštevati še naravne zakonitosti. Šele tu se začne oblikovanje celotnega odprtega prostora. Glede prvega in drugega imamo težave že poklicni ljudje, kaj šele tisti, ki se na to področje vključujejo od drugod, iz kakšne druge stroke, kakor se to dogaja v Ljubljani.
Park Tivoli. Foto: Marko Feist
Ne bi smeli reči, da je v Ljubljani celotna zelena politika povsem neprimerna. Posreči se tudi kaj dobrega, recimo novejši park za Bežigradom, ali novejše zasaditve na manjših parcelah po celem mestu. Veliko pa je takšnega, kar ni v skladu z načeli urejanja ter oskrbo zelenih površin. Naj nekaj teh pomanjkljivosti omenim, sicer se bo zgodovina spraševala, ali v Ljubljani ni bilo v tem času nikogar, ki bi te reči videl.
Ali bi smeli na glas govoriti, da je Ljubljana najlepše mesto? Glede javnega zelenja v njej in skrbi zanj gotovo ne. Bilo bi prav nerodno, če bi se našel kakšen pravi poznavalec urejenega mesta in bi ugotovil ter povedal, kako v resnici je. Že oskrba obstoječih zelenih površin je deloma tako neugledna, da bi morali dobiti negativno oceno.
Poglejmo kakšno novo ureditev. Značilen je park na Špici. Gotovo je bil zelo drag, a v smislu parkovne ureditve je dokaj nebogljen. Zamislili in uredili so ga ljudje iz neke druge stroke. Težave ima tudi zavod za varstvo kulturne dediščine, ki je potrdil nadvse nebogljen načrt za parkovno ureditev ob Operi. Najnovejša posebnost v Ljubljani pa je prenovljena Cankarjeva cesta, ki je razmeroma široka, a ostala je brez zelenja. Poletna vročina bo neusmiljeno žgala in zrak bo težak, kakor da cesta ni namenjena ljudem. Morebiti bodo tja postavili korita in vanje posadili rastline kakor na primer na Trubarjevi cesti. Strošek bo sicer velik, a kaj zato! Torej osrednja ljubljanska ulica, ki povezuje mesto z zelenim ozadjem, ostaja kot betonski koridor. Tisto, kar bo zasajeno v koritih, bo zgolj dekoracija, kakor »šminka« na pustem obrazu. Kje ste, krajinarji, ali ste o teh rečeh kaj rekli? Ali pa javni mediji, ste o tem kaj razmišljali?
Imamo pa v tem našem »najlepšem mestu« še eno posebnost. Lokali vseh vrst imajo pred vhodom postavljena in zasajena korita. S tem lepšajo svoje okolje. Pogosto pa se te rastline posušijo in ostanejo v koritih. Imamo še hujše primere, na primer pri Petrolovi črpalki na Tivolski cesti, kjer so korita ostala prazna. Mestni predpisi bi morali urejati tudi takšne reči. A kaj, ko v Ljubljani ni organa, ki bi to videl in bedel nad celotno zunanjo podobo.
Ob toliko negativnih posebnostih, ki »krasijo« naše mesto, ne smemo pozabiti na nove obsežne drevorede na območju Žal, predvsem ob Štajerski cesti. »Lepa drevesa«, kakor so mi zastopniki mesta svoj čas dopovedovali, da jih sadijo, češ da imajo lepe krošnje, se niso obnesla. Že takrat, preden so jih zasadili v tolikšnem številu, sem o tem za revijo Ljubljana povedal, da se motijo; da se kakovost drevesa ne meri zgolj po lepo oblikovani krošnji, pa mojega mnenja revija ni objavila. Če se sedaj zapeljete tam okoli, lahko ugotovite, da je večina teh »lepih« dreves pokvečena in se bodo težko obrasla. Pa ne samo zaradi ujme, ampak predvsem zaradi tega, ker »lepa krošnja« ni zadostno merilo o kakovosti. Drevesa sadimo zato, da bi uspevala in se razvijala, ne pa da tam životarijo.
Mestno zelenje ima veliko nalogo – je protiutež betonu, asfaltu, nemiru, slabemu zraku in blišču vseh vrst, hkrati pa bistveno vpliva na zunanjo podobo mesta. Seveda ob pogoju, da je urejeno po načelih parkovnega oblikovanja in da je verodostojno oskrbovano.
