Prekarnost je orodje sistema

Skoraj 70 odstotkov študentov se po diplomi zaposli prekarno, so zapisali v povodu za okroglo mizo Iz študentstva v prekarnost?. V Trubarjevi hiši literature so takšni in drugačni prekarci – prekarnost ima namreč več oblik in obrazov – razpravljali o vlogi države, družbe in posameznika v boju proti tej nepravični obliki delovnega razmerja.

Črt Poglajen, urednik bloga Skozi oči prekariata, je povabljene sogovornike izzval z izjavo direktorja in glavnega urednika Financ Petra Frankla, da »danes premnogi želijo biti prekarci oziroma sami svoji šefi, predvsem zato, ker njim in delodajalcem država, če prejemajo normalno plačo, za dohodnino, zdravstvo in pokojnino, vzame toliko, da ni mogoče normalno preživeti«.

Že takoj na začetku se je tako postavilo vprašanje, v kolikšni meri je prekarnost zares stvar svobodne odločitve ali le vsiljena možnost obstoja na delovnem trgu. »Izjava je cinična in tipična za neoliberalno propagando, cepljeno na katolištvo, ki pravi, da smo si za vse sami krivi. Sistem pa s tem nima nič. Zares je ravno obratno,« je opozoril pesnik Vid Sagadin.

Režiser, scenarist in kolumnist Goran Vojnović, ki si je svojo svobodo izbral sam, je priznal, da je za tako odločitev potreboval veliko časa. »Ne upa si vsak zavrniti dela v slabih razmerah ali nizkega honorarja, saj to lahko v našem malem okolju nosi velike posledice.« Vojnović prekarnost razume kot nezmožnost izbire, za koga, kaj, koliko in za koliko boš delal. »Če nekdo več let dela za istega naročnika, ni razloga, da bi za to prejemal nižje plačilo od zaposlenega. Najemne pogodbe spravijo delavca v podrejen položaj,« je menil Vojnović in pozval državo, naj razčisti izprijeno okolje na trgu dela.

Predsednik Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Aleksandar Spremo meni, da oblike pogodb, kot so podjemna, avtorska, študentska napotnica, tudi zaposlitev za določen čas, same po sebi niso sporne, pač pa je sporno to, da se te oblike izkoriščajo in izrabljajo, čeprav delo izpolnjuje vse elemente delovnega razmerja. Po njegovem je tudi študentsko delo prekarno, ko gre za fiktivni vpis na študij in izkoriščanje študentskih napotnic. Sprememba zakonodaje je fiktivne vpise omejila, ne pa tudi iztrebila. »Zlorabe bi morala vlada omejiti z večjim nadzorom dela,« je prepričan predsednik ŠOS, ki pravi, da bi se razmere uredile, če bi zaposlili dodatnih 150 inšpektorjev dela. Njihove plače pa bi se krile iz kazni, ki bi jih za prekrške izrekli podjetjem.

O vzrokih in posledicah

Pred prekarnostjo ni varen nihče. Sagadin je ugotavljal, da danes v taki obliki živijo ne le umetniki, filozofi, ampak tudi znanstveniki, »zaradi družbene naravnanosti, ki šteje humanistiko med suficitarne poklice. Duhovno delo je v materializmu brez vrednosti. Država se obnaša kot kapitalist, noče posegati v delovanje trga, državljane prepušča stihiji. Pri tem pa nima vizije, kam s študenti.«

V debati o prevzemanju odgovornosti za reševanje problema so vlogo predsednika države kmalu odmislili, čeprav je bil med poslušalci tudi predsedniški kandidat Andrej Rozman Roza. Da se morajo sindikati iz 20. stoletja prestaviti v današnji čas in se zavedati, da je prekarnost današnja norma, je menil Vojnović. »Ko rečemo delavec v 20. stoletju, vemo, kaj s tem mislimo, ko rečemo prekarec, pa to lahko pomeni tisoč različnih položajev. Seveda ne mislim, da nehamo ščititi vse redno zaposlene in pridobljene pravice, ampak da ob tem razvijemo modernejšo obliko gibanj, ki bo razpoznala najbolj pereče stvari – denimo neplačilno disciplino in nerazumevanje projektnega dela –, s katerimi se prekarci srečujejo, in jih začnemo odpravljati.« Vojnović pravi, da bo prej ali slej k ureditvi prekarnosti pozvala katera od političnih strank, ko bo v prekarcih sprevidela volivce.

To misel je ostro zavrnil Miran Zupanič, režiser in profesor na AGRFT. »Država skrbi za obstoječa razmerja gospostva, znotraj tega poskuša ohranjati vzdržno stanje v mejah obvladljivega. Govoriti o tem, da je premalo inšpektorjev ali da bo politična stranka kot svojo tržno nišo prepoznala problem prekarnosti, je popolna iluzija. V šolstvu, zdravstvu in kulturi je država eden glavnih generatorjev prekariata, ker dejavnostim zagotavlja premalo denarja. Javne službe se nato rešuje z najemanjem ljudi pod slabšimi pogoji in tako se vzpostavlja kastni sistem, ki poglablja medgeneracijske vrzeli, kjer so stari zaščiteni z redno službo, mladi pa na honorarjih.«

Še bolj pa bi nas morale zanimati posledice prekariata, je bil prepričan Zupanič. »Človek v položaju negotovosti je ponižan, brez dostojanstva, pod stresom, v dilemi glede načrtovanja družine. Japonci ob trenutnem družbenem trendu pričakujejo 30-odstotni padec populacije v nekaj desetletjih,« je ponazoril Zupanič in posvaril, da je treba na prekariat gledati kot na trend, ki pomeni razkroj naše civilizacije, družbenega reda in je ultimativno avtodestruktiven.