Premikajo meje folklornega

V Akademski folklorni skupini France Marolt pleše že šesto leto, drugo leto ji tudi predseduje. O folklori razmišlja kot o umetnosti, se pa zaveda, da je marsikdo še ne doživlja tako. »Stališča so najbolj trdno zasidrana v človeku in jih je najtežje spremeniti,« razloži in pove, da je poslanstvo skupine ostalo nespremenjeno vse od takrat, ko je France Marolt pred skoraj 70 leti s samo tremi plesnimi pari poustvarjal, kar je bilo zapisanega. »Skozi plesno izročilo umetniško poustvarjamo slovensko kulturno dediščino, v zadnjih letih pa poleg tega premikamo meje v slovenski folklorni dejavnosti.«

Na kakšen način?

Z vsakoletnimi produkcijami v Cankarjevem domu. Pred 10 leti smo prvič nastopili v sodobnih folklornih kostumih »brez noš«, kar je bilo do takrat nepredstavljivo. Letos pa smo organizirali že četrto tekmovanje parov v ljudskih plesih. Na Hrvaškem tekmovanje poteka že vrsto let in je dobro sprejeto, pri nas pa smo naleteli na odzive, češ da ljudskega plesa res ne moremo ocenjevati. Letošnja rekordna udeležba je potrdila zgolj nasprotno. Z veliko domišljije in trdim delom se premikamo naprej v mišljenju in videnju ljudskega plesa. Kar ne pomeni, da je z že zapisanim (in zaplesanim) karkoli narobe, gre samo za nove pristope. Smo bistveno več, kot le živi muzej.

O kakšnih plesih pravzaprav govorimo?

Plesih, zapisanih na terenu, ki so jih ljudje plesali nekoč in jih ponekod plešejo še danes. Motive jemljemo s celotnega slovenskega etničnega ozemlja, kar pomeni, da gremo tudi zunaj državnih meja, v Porabje, Ziljsko dolino, pa Rezijo in Trst ... Naše koreografije so avtorsko zamišljena celota plesov, posebej prirejenih za oder. Poustvarjanje preteklosti in izražanje sodobnih tem s to plesno zvrstjo sta umetnost, enako kot balet.

Kako pa je harmonika, ki domuje na vasi, sprejeta v urbanem okolju, v Ljubljani?

Vsaj polovica plesalcev prihaja iz urbanega okolja, mnogi se zaljubijo v folkloro zaradi plesa, zato ni razloga, da ne bi sprejeli harmonike kot virtuoznega instrumenta, na katerega se da igrati številne glasbene zvrsti. Harmonika se sicer največkrat pojavlja v narodnozabavni glasbi, zaradi česar je v urbanem okolju pogosto neupravičeno stigmatizirana.

Slovenci folklorno dejavnost pogosto enačimo s harmoniko.

In Avseniki (smeh). Stereotip, ki morda do neke mere celo drži. Tradicija narodnozabavne glasbe je na Slovenskem močno zakoreninjena, kar je precej pripomoglo k enačenju folklore s harmoniko. Na naših koncertih slišite tudi klarinet, kontrabas, violino, tamburice, oprekelj ... Narodnozabavna glasbaje  pojav zase, folklorna dejavnost pa tudi.

Greste z narodnozabavno glasbo kljub temu kdaj z roko v roki?

S povezovanjem ni nič narobe, dokler sta obe dejavnosti enakovredno prikazani. Žal pa na narodnozabavnih prireditvah folklorniki pogosto nastopajo zgolj kot kulisa, kar je narobe in ni v skladu s priporočili javnega sklada za kulturno dejavnost.

Nika Rožanc v AFS France Marolt pleše že šesto leto. Foto: Roman Šipić/Delo

Kako pa folklorno dejavnost sprejema urbana publika?

Občinstvo na naših dogodkih je zelo raznoliko in veliko jih prihaja iz urbanega okolja. Smo edina folklorna skupina na rednem programu Cankarjevega doma. Vsako leto prirejamo plesno prireditev pod imenom Slovenski ljudski plesi ob Ljubljanici, kjer s povorko po ljubljanskih ulicah poleg domačinov pritegnemo tudi številne turiste. Prve vrste naših koncertov pogosto zasedajo nekdanji maroltovci. Zelo pogosto se zgodi, da med vožnjo na mestnem avtobusu govoriš o Maroltu in se nekdo obrne k tebi ter pove, da je tudi sam nekoč plesal v skupini.

Zmotno je razmišljati, da folklorna dejavnost zanima le prebivalce vasi. O tem pričajo tudi zelo urbani projekti, navdahnjeni s folkloro, kot je denimo Plesna hiša v Ljubljani. Politika lokalnih oblasti in države je prej kot v razvoj aktivno usmerjena v zaviranje razvoja te dejavnosti, kar se kaže v oblikah razpisov in financiranja ter kulturnih strategijah.

Kakšno konotacijo prinaša skupini predznak 'akademska'?

Akademska folklorna skupina France Marolt je del Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, vendar naše ime ni povezano s tem, da smo študenti, temveč poudarja strokovnost v umetniškem in organizacijskem smislu. Poleg postavitev in koreografij iz celotnega etničnega ozemlja imamo tudi ogromen fundus folklornih kostumov, v katerem je več kot dva tisoč kosov oblačil in dodatkov. Smo center ohranjanja snovne in nesnovne kulturne dediščine.

Kako pa skrbniki nesnovne kulturne dediščine ohranjate snovno?

Preprosto! Vse delamo sami (smeh). Sami peremo, šivamo, likamo, naše noše so stare tudi prek 30 let in so še vedno čudovito ohranjene. Vsi namreč vedo, da maroltovci v folklornem kostumu ne sedimo, ne jemo in ne pijemo, tudi če smo na turneji oblečeni več ur. Veljajo stroga pravila, s katerimi pri članih vzgajamo spoštovanje. Vzdrževati tak fundus je tudi finančno zelo velik zalogaj.

Kako se financirate?

Kot vsa ostala kulturna društva, iz javnih razpisov in lastne dejavnosti - nastopov, organizacijo koncertov, izposojo kostumov, prispevkov članov in seveda sponzorskih ter donatorskih sredstev. Redne prijave na razpise nam precej razbremenijo projekte v nastajanju. Plesalci pa seveda delamo prostovoljno. Druge države, denimo, Madžarska, Hrvaška, Srbija in Makedonija imajo državne profesionalne folklorne ansamble, zaradi česar je tudi zavest o poustvarjanju kulturne dediščine toliko večja. Žal pri nas do profesionalizacije folklorne dejavnosti kljub številnim željam (in potrebi) še ni prišlo.  Smo edini del kulturne sfere, ki nima svojega profesionalno zaposlenega kadra.

Kateri ples najraje (za)plešete?

Zelo všeč so mi plesi iz Bele krajine, ker lahko tam punce vriskamo. Všeč so mi tudi plesi panonskega izvora, od koder sama prihajam. Pri njih me najbolj privabita poskočnost plesov v paru in glasbena spremljava. Pri prekmurskih plesih so velikokrat prisotne cimbale, ki so milozvočne in bi jih lahko poslušala ves dan.

Na kaj ste kot predsednica najbolj ponosni?

Pred enim izmed letošnjih koncertov sem za trenutek usedla v kot in opazovala dogajanje. Okrog mene so vsi hiteli, prvi so likali, drugi popisovali stvari, tretji čistili čevlje, nosili plakate in širili glas. In ko vidiš, koliko ljudi dela s srcem za eno skupino, eno predstavo, enak cilj, je res nekaj posebnega.

Največji dosežek svojega predsedovanja prepoznavam v končni rešitvi dolgoletne prostorske problematike društva. Letos poleti smo se iz Kongresnega trga preselili v pasažo Bežigrajskih dvorov, zaradi česar smo se maroltovci avgusta spremenili v pravo gradbeno podjetje. V selitev, primerno ureditev in obnovo prostorov smo vložili prek 1540 ur prostovoljnega dela. Zato uspeh vsekakor ni samo moj! Predsedništvo na Maroltu je zame zelo velik dosežek, voditi tako organizacijo je izjemna izkušnja, ljudje okrog mene pa to samo potrjujejo.