Tiskane izdaje
Ljubljana – Podatki o visoki rasti turizma, ki razveseljujejo turistične delavce po državi, so v glavnem mestu stalnica že od leta 2010. Rast je še posebno visoka v zadnjih treh letih; nadaljevala se je tudi v prvi polovici tega leta, ko je bilo prenočitev za skoraj petino več kot v istem obdobju lani.
Kje so meje turističnega razcveta?
Ob stalni rasti števila prihodov in prenočitev turistov, ki je za prestolnico značilen že sedmo leto zapored, se vse pogosteje postavlja vprašanje, kako dolgo se rast še lahko nadaljuje, koliko prenočitev v Ljubljani še lahko zagotovimo? Ob tem ni mogoče prezreti napovedi mestne oblasti, predvsem ljubljanski župan Zoran Janković to rad poudarja kot enega od izzivov, da bo Ljubljana do leta 2020 dosegla tri milijone nočitev. V strategiji mestnega turizma za obdobje 2014–2020 so si do leta 2020 za cilj postavili 1,26 prenočitve, vendar so to presegli že lani.
Tanja Mihalič, prorektorica ljubljanske univerze, ena od avtoric nove strategije slovenskega turizma, ki nastaja pod okriljem ministrstva za gospodarstvo, in članica sveta zavoda Turizem Ljubljana, poudarja dva dejavnika, ki pripomoreta k tej rasti: da je Slovenija varna država, kar je v zaostrenih varnostnih razmerah vse pomembnejše, in atmosfera, ki je v našem glavnem mestu nastala z odprtjem Ljubljanice in prenovo nabrežij. Mihaličeva pravi, da ima Slovenija še vedno relativno malo obiskovalcev v primerjavi s sosednjimi državami: »Če bi glede na velikost države želeli imeti enako raven turizma kot v Avstriji, bi morali imeti 33 milijonov nočitev na leto. Imamo pa jih malo več kot deset milijonov.«
Ljubljana še ni Barcelona
Podobno velja za Ljubljano, ki je še ne moremo primerjati z Barcelono ali drugimi turistično zelo obiskanimi mesti. A sogovornica opozarja, da je treba biti pripravljen tudi na takšne scenarije: »V Ljubljani se bomo resno morali začeti pogovarjati o tem, kje so meje. Odgovor na to, koliko turistov je še primerno, je – kolikor jih želimo imeti.« Poudarja, da je Ljubljana posebna, ker je zelo majhno mesto, in da še ne vemo, kako ta dejavnik vpliva na turistično nasičenost.
O realnosti treh milijonov nočitev v prihodnjih nekaj letih pravi: »Zakaj pa ne. Ampak treba je spremljati občutljivosti Ljubljane.« Turizem je poslovna dejavnost, in če hočete biti gospodarsko uspešni, je nujno treba imeti določeno število obiskovalcev, poudarja. »Ta masa obiskovalcev je za Ljubljano po mojem mnenju še precej višja, kot jih je zdaj, in če hoče Ljubljana res razviti turistično ponudbo, jo mora diverzificirati,« pravi.
Kje je socialno-psihološka zmogljivost?
A hkrati ne zapostavlja vpliva turizma na samo mesto. »Preveč turistov v Ljubljani bo takrat, ko bodo šli Ljubljančanom tako na živce, da jih ne bomo več hoteli gledati. Temu se reče socialno-psihološka zmogljivost. O tej temi se v Turizmu Ljubljana že nekaj časa pogovarjamo, bo pa to vprašanje v prihodnosti vse pomembnejše.«
Druga raziskava, ki jo je Turizem Ljubljana naročil pri Valiconu o turistični potrošnji v glavnem mestu (in je bila opravljena na približno trikrat večjem vzorcu), je pokazala, da naše glavno mesto »kot destinacija deluje zelo skoncentrirano. Dejansko se vse poti zgodijo v pravokotniku med Gradom, ožjim cestnim obročem, Zmajskim mostom in Karlovškim mostom«.
Predvsem v za promet zaprtem delu mesta so praznino, mir in spokojnost (za nekatere dolgočasnost) v zadnjih letih zamenjali številni gostinski vrtovi na javnih površinah, iz katerih vrvež ne potihne pozno v noč, gneča v ozkih ulicah in na trgih, vse več koncertov, prireditev in uličnih nastopov in v turistično ponudbo usmerjene trgovinice.
Manj domačinov v središču
Ana Kučan, redna profesorica na oddelku za krajinsko arhitekturo na biotehniški fakulteti, ki živi v ožjem središču mesta, pravi, da je precej bolj kot številne prireditve in gneča na ulicah moteč hrup, in to ne le hrup prireditev. »Ne razumem, zakaj mora iz čisto vsake trgovine in lokala na ulico prihajati glasna glasba iz zvočnikov. Če bi to omejili, bi bilo veliko bolje. Raven hrupa je res previsoka. Glasba je reducirana na kuliso. Na Dunaju, na primer, tega ni, tam na ulici ni hrupa iz zvočnikov, razen ko gre za prireditve, še v lokalih je redko. Tako je več možnosti za živo glasbo.«
O koncentraciji turistov, ki zasedajo posamezne kotičke Stare Ljubljene, pravi, da to otežuje gibanje. »Domačini zato pač spreminjajo svoje poti, uporabljajo druge ulice, in zahajajo v druge dele mesta, kar pa pomeni, da jih je v središču vse manj«. Večji vpliv na življenje v središču mesta imajo vse višje cene nepremičnin in najemnin ter pomanjkanje določenih storitev. Bolj kot turistična gneča jo moti, da je v centru mesta premalo servisnih trgovin in uslug. »To bi morale biti navadne trgovine, ki jih prebivalci potrebujejo za vsakdanje življenje, ne le luksuzne trgovine ali trgovine s spominki. Sicer se bodo ljudje izselili,« pravi.
