»Pri klasiki pogrešam malo več sproščenosti«

Ljubljanapolis z mlado pianistko Manco Udovič: O jazzu in klasiki, Ljubljani in Zagrebu, samozaposlenosti in prostovoljstvu.

sre, 19.04.2017, 12:00

Najljubši točki v Ljubljani: Rožnik in Križanke

Priporoča ogled filma: Planet samskih (Mitja Okorn)

Priporoča branje knjige: Mali princ z otoka (Mate Dolenc)

Zadnji kupljen CD: Vse je v redu z mojo dušo (Patetico)

Koncert, ki se ga veseli: Duo Silence v Piranu (28. april)

Dobrih dvajset let igranja klavirja je sklenila z magistrskim koncertom v Zagrebu. Kakor je bila med študijem razpeta med hrvaško in slovensko prestolnico, je v glasbi razpeta med jazzom in klasiko. Jeseni načrtuje program, v katerem bo združila obe zvrsti. Veseli se, ker bo prvič pri pripravi povsem svobodna.

Svoboda vam v glasbi veliko pomeni. Zato poleg klasike igrate še jazz?

Jazz res omogoča več svobode, ampak morda ne toliko več, kot se govori. Tudi v klasiki je marsikaj prepuščeno izvajalcu. Sem pa v jazzovskih krogih začutila več strasti do glasbe, pogovori so tematsko večkrat glasbeno obarvani. O tem, kako je neki izvajalec igral na tem in onem koncertu, pa o velikih imenih in različnih glasbenih žanrih. Veliko več ali pozorneje poslušajo, ker ne vedo, kaj bodo slišali, saj je več improvizacije. Kot izvajalka ne morem spregledati, da je pri klasiki vse zelo resno. Ne samo med izvajalci, ampak med občinstvom. Pogrešam malo več sproščenosti.

Ker si tudi občinstvo tega ne dovoli?

Med drugim. Pa tudi zaradi okolja, dvorane in miselnosti - zaradi predznaka klasičnosti, ki mlade odbija. To namreč pomeni, da moraš biti tiho uro in pol, gorje, da bi med stavki zaploskal ali pa komu kaj prišepnil, ker te bodo že čudno gledali. Ne bom rekla, da me ta pogled moti, vendar mi gotovo ni blizu. Zato se ob igranju jazza sprostim drugače.

Ste morda med študijem v Zagrebu opazili, da drugače kot pri nas izvajajo glasbo ali pričarajo ozračje?

Mogoče klasična glasba v hrvaški prestolnici za odtenek bolj živi ali pa ima več ljubiteljev, medtem ko z jazzom ni prav nič drugače kot v Ljubljani. Gotovo pa imajo več dvoran, prostorov, med mojim študijem je bilo tudi več jazzovskih klubov. V Ljubljani teh, razen Gaja, ki ima poleti na vrtu koncerte, pravzaprav ni.

Kaj v Ljubljani še pogrešate?

Lahko bi bilo več žive glasbe, s tem mislim na javnih mestih. Strinjam se z glasbenim producentom Janezom Križajem, ki je nekoč dejal, da »zvočniki so povsod, žive glasbe pa je premalo«.

Hodite po Ljubljani, zaželite si pesmi ali skladbe, ki vas najbolj spominja na mesto. Katero bi meščanom na glas predvajali po zvočnikih?

Na nebotičnik sva odšla, seveda (smeh).

V glasbeni šoli te pesmi verjetno ni na učnem programu. Izobraževali ste se v javnih šolah, zdaj poučujete na dveh zasebnih. Kakšne so razlike? Se bolj prilagajate interesom učencev?

Učni načrt ni tako strogo določen, več je prostora za improvizacijo in za druge zvrsti, od popa do rocka. Že v nižjih razredih se začne z učenjem akordov, kar sem sama spoznala precej pozno. To po mojem otroke ne le pritegne, ampak tudi širi njihovo glasbeno obzorje, poleg tega jim veliko pomeni, če znajo zaigrati znan napev. Po drugi strani je prednost javnih šol, da so cenovno dostopnejše, imajo tudi strožji urnik, saj je instrument dvakrat na teden, enkrat na teden pa še solfeggio. Tudi z vidika resnosti in rednega stika s profesorjem so državne šole zelo dobre, je pa vpisnih mest premalo za vse.

Ljubljana ponuja dovolj raznoliko glasbeno izobraževanje?

Občutek imam, da je veliko zmogljivosti za izobraževanje. Imamo nižje in srednjo glasbeno šolo s klasičnim in tudi jazzovskim oddelkom, pa akademijo, kjer si, kolikor vem, prizadevajo za odprtje jazzovskega oddelka. Kot sem omenila, je poleg tega še veliko zasebnih šol ...

In pa samozaposlenih v kulturi.

Čeprav sem tudi sama samozaposlena, težko razglabljam o tem položaju, saj ga še nisem v celoti izkusila. Zavedam se, da to ni idealna služba, ampak trenutno, slabo leto po koncu študija, mi ugaja. Imam več svobode, bolj prilagodljiv urnik, čas lahko namenjam tudi športu in drugim dejavnostim, na primer prostovoljstvu.

Dvanajstega aprila je bil svetovni dan mladih prostovoljcev. Zakaj ste se odločili, da se po koncu študija kot prostovoljka vrnete v center Iris oziroma Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana?

Že v srednji šoli mi je bilo delo všeč, pomenilo mi je izziv oziroma mi še vedno. Zdaj je prostovoljstvo povezano še z mojim področjem, saj tam poučujem klavir. Imam razred otrok, ki so različno ovirani: slepi, slabovidni, z downovim sindromom, gluho-slepi ...

Slepemu glasba verjetno veliko pomeni, kako pa se lahko instrumenta uči nekdo, ki je gluho-slep?

S to deklico delava različne vaje: ploskava, tleskava in še drugače uriva telo. Trudim se, da bi glasbo občutila. Ko na primer sama igram, ona prime strune in čuti vibracije klavirja oziroma glasbe. Njena reakcija je tako intenzivna. Res neprecenljiva izkušnja.

Odnosi so tako bržkone še bolj iskreni ...

Res je, vse povejo naravnost, so zelo odkriti in se veselijo ur klavirja. Veseli so vsakega najmanjšega napredka, jaz pa skupaj z njimi. Že samo to, kako so ponosni, ko znajo zaigrati Kuža pazi ... Ukvarjanje z njimi mi spreminja pogled na svet in na moje delo. Še lepše pa mi je, ker je delo prostovoljno. Danes namreč radi gledamo samo na to, ali si za svoje delo dovolj plačan, ali pa kje in kako boš nekomu izdal račun.

Tam vedno vem, koliko in kako bom plačana. Z zadovoljstvom, ki je drugačna valuta kot denar.


Prijavi sovražni govor