Tiskane izdaje
Zagreb – Najprej Ljubljana, nato Maribor, malo pozneje pa še Celje, Koper in Kranj, napovedujejo v vodstvu hrvaške taksi družbe Cammeo. Napovedi so optimistične, po drugi strani pa je bilo prav o tej družbi napisanih veliko prispevkov, v katerih so opozarjali na njeno, milo rečeno, »nenavadno poslovanje, privilegiran položaj in nelojalno konkurenco«.
Družba Cammeo je stara skoraj deset let, ustanovljena je bila na Reki, že skoraj pol desetletja pa je navzoča tudi v hrvaškem glavnem mestu, kjer je na cestah približno 1300 taksijev različnih ponudnikov.
Kot je zapisal hrvaški politični tednik Nacional, namerava Cammeo postati številka 1 med ponudniki taksi storitev v regiji, tudi v Sloveniji. »V prihodnjem mesecu dni nameravamo začeti poslovati v Ljubljani, zdaj menda še iščejo ustrezne prostore, malo pozneje pa še v Mariboru, Celju, Kopru in Kranju. Raziskali smo trg in ugotovili, da bomo nanj vstopili s 100 ali 150 taksi vozili,« je za časnik dejal prvi mož družbe Vladimir Minovski. Povedal je tudi, da so interno raziskavo opravili s približno sto taksisti med osemstomi, kolikor jih je v Ljubljani, precej pa jih je izrazilo interes, da se priključijo franšiznemu sistemu, ki ga ponuja Cammeo. »Na podlagi raziskave smo se odločili, da z osvajanjem trga našo franšizno verigo začnemo v Sloveniji, kjer vidimo svetlo prihodnost in veliko priložnost,« je za Nacional dejal Minovski.
V ozadju nekdanji minister?
Prihod reške taksi skupine Cammeo v Zagreb je bil sicer pričakan »na nož«. Najprej so se ustrašili stari taksisti, ki so se zbali zaradi svojega razmeroma monopolističnega položaja. Malo pozneje pa so se začele širiti informacije, da za taksi družbo pravzaprav stoji nekdanji hrvaški finančni minister Slavko Linić (prav tako z Reke). Čedalje več zaposlenih je začelo iz Cammea odhajati in opozarjati na »sužnjelastniško« razmerje. Da je v govoricah o povezavi z ministrom Linićem nekaj resnice, kaže tudi dejstvo, da je prav on kot finančni minister to taksi družbo postavil na seznam tistih hrvaških družb, ki jim je država oziroma ministrstvo odpisalo davčne dolgove – v primeru Cammea pet milijonov kun oziroma skoraj 700.000 evrov, ki jih je dolgoval državi kot neizplačano plačilo davkov v nekaj letih. Iz hrvaških mest, v katera se je taksi družba nameravala širiti, so prihajala opozorila o nelojalni konkurenci.
V Splitu je tako Lovre Ćatipović, predsednik splitske avto taksi sekcije pri združenju obrtnikov, dejal, da je povsem razumljivo, da ob prihodu nekoga (mislil je na Cammeo), ki svoje poslovanje temelji na formuli »uniči drugega, da bi prevzel trg«, vsi drugi (mislil je na obstoječe splitske taksiste) ostajajo brez možnosti za preživetje.
Delavsko pismo
Zagrebški taksisti ob omembi taksijev družbe Cammeo zastrižejo z ušesi. Spregovorijo o nelojalni konkurenci, o vojaškem režimu, ki vlada med zaposlenimi, o kaznih, ki čakajo voznike, če naredijo kaj, kar ni pogodu vodstvu, kaznih za napake na vozilih, dejstvu, da naj bi od 120 avtomobilov, ki vsak dan krožijo po zagrebških ulicah, potrebno licenco oz. dovoljenje imela le polovica, o tem, da morajo vozniki – dva imata na skrbi eno vozilo – v avtu biti po 12 ur … Direktor Minovski odgovarja: »Res je, prva leta naše navzočnosti v Zagrebu in še kje smo imeli nekaj težav. Toda zdaj so se razmere korenito spremenile in težav ni več. Konkurenca se je z našo navzočnostjo sprijaznila, sprijaznila pa se je tudi s tem, da je le z nižjimi cenami in višjo ravnjo kakovosti mogoče uspeti.«
Hrvaški mediji občasno objavljajo različne (tajne) raziskave o kakovosti taksi storitev v glavnem mestu. Po eni iz Jutarnjega lista je Cammeo povsem povprečen taksi ponudnik, na podlagi raziskav agencije Heraklea celo najboljši, spet tretji dokazujejo, da je najslabši.
Pred kratkim pa je v hrvaško javnost prišlo tudi odprto pismo nove hrvaške stranke Delavska fronta. V njem opozarja na neprimeren odnos vodilnih, zlasti prvega moža družbe Cammeo Vladimirja Minovskega, do zaposlenih, na dejstvo, da se ustrezne službe sploh ne odzivajo na opozorila o nenavadnem poslovanju taksi družbe, in na težave, ki jih imajo zaposleni, še enkrat pa tudi poudarjajo povezanost Slavka Linića z družbo in omenjenim odpisom davčnega dolga. V pismu omenjajo tudi, da vozniki delajo po 12 ur na dan, šest dni v tednu, na plačilni listi pa imajo obračunanih 40 ur. To, da vozniki vozijo po 12 ur, je seveda nezakonito, saj bi smeli prevažati ljudi le sedem oziroma osem ur na dan, vendar to očitno nikogar ne moti, piše Delavska fronta. Zapisali so tudi, da je vsak voznik kaznovan, če »zadrema, ko čaka na stranko«, če mu poči pnevmatika …, kazni pa znašajo približno sto evrov. Višek vsega pa je po pisanju Delavske fronte dejstvo, da delodajalec zniža plačo zaposlenemu vozniku, če oceni, da je porabil preveč goriva. Kazen? Štiristo kun oziroma približno 50 evrov. Spomnili so tudi na primer, ko so voznika sredi Zagreba oropali, mu ukradli nekaj tisoč kun, lastnik pa je pozneje od njega zahteval, da povrne nastalo škodo. Nič manj pa ni nenavadno, piše v pismu Delavske fronte, da lastnik od voznika izterja tudi odškodnino za najmanjšo prasko na avtu. Za njo zahteva tudi 3000 kun oziroma približno 400 evrov, ne glede na to, da so avtomobili kasko zavarovani. Vozniki smejo kazen odplačati v treh obrokih ... Bo vse našteto kmalu tudi realnost ljubljanskega taksija?
