Tiskane izdaje
Otroci naj ne občutijo težav, so pred skoraj štiridesetimi leti v Delu naslovili žgočo temo, kakor so tedaj imenovali rubriko, namenjeno komentarjem. Kot so pisali, so se pojavljale težave pri organizaciji novoletnega praznovanja. Tedanji mestni svet zveze sindikatov Slovenije je mesec dni pred iztekom leta 1976 obvestil posamezne izvršne odbore, naj novoletna praznovanja usmerijo v krajevne skupnosti, pri čemer naj vključijo tudi sindikat. Priporočili so jim še, naj bo sodelovanje vseh pri organizaciji »skladno z objektivnimi možnostmi skupnega povezovanja s poudarkom na praznovanju, in ne obdarovanju. To naj postane del intimnega, torej družinskega slavja.« Na dopis so se jezno odzvali v krajevnih skupnostih, ker da jih o podrobnostih niso obvestili, spet drugi so pravili, da za praznovanje nimajo prostorov. »Za vse težave ob organiziranju dedka Mraza otroci ne bodo vedeli. Prav bi bilo, da jih niti občutili ne bi, ko bo prednje stopil dedek Mraz, čeprav letos še po starem: v podjetju in z darilom ali bonom v rokah,« je žgočo temo sklenila novinarka.
Da »smo se v Ljubljani dolgo časa razburjali, kakšna sramota je pravzaprav dejstvo, da v našem mestu ni osrednjih novoletnih prireditev, toda v isti sapi smo se zavedali, da bi bilo vendar treba prvotno zamisel, tiste prve sprevode dedka Mraza temeljito dvigniti na za današnji čas primerno raven, saj smo se zavedali precejšnje nevarnosti privatizacije dedkov Mrazov po delovnih kolektivih«, se je še pisalo v časopisju leta 1976. Čeprav naj bi to rešila osrednja novoletna prireditev v središču mesta, se je ta na koncu tistega leta izjalovila, menda zaradi prekratkega pripravljalnega roka. »Seveda smo se, potem ko je bilo vse skupaj mimo, spet domenili, da je bila taka hitrica res zadnjič, da se bomo prihodnje leto začeli pogovarjati o novoletni prireditvi pravočasno, da bomo sestavili nov pripravljalni odbor že kar v začetku leta,« je takrat opozorila novinarka. In tako se je pozneje tudi zgodilo.
Priprave na novoletno praznovanje v slovenskem glavnem mestu so se leto pozneje začele že veliko prej. Na Gospodarskem razstavišču so 17. decembra odprli že tradicionalni novoletni sejem. Takrat se je začela polniti tudi tamkajšnja manjša kinodvorana, ki so jo okrasili z ježki in simboli varčevanja pri Jugobanki, so pisali v Delu leta 1977. Štiriindvajset predstav je obiskal tudi »posebni dedek Mraz«, ki je med približno deset tisoč otrok razdelil prav toliko daril. Proti koncu decembra so na križiščih v središču mesta postavili smreke, z gradu se je zasvetilo voščilo, mesto pa so odeli v snežinke iz stiroporja in namestili dodatne žarnice. Dedek Mraz je s sprevodom potoval s Križank čez Šuštarski most in končal na tedanjem Trgu osvoboditve.
Sindikalno silvestrovanje
Tudi v začetku osemdesetih se je v Delu pisalo, da priprave na novoletne prireditve »potekajo hitreje in precej bolj spodbudno kot prejšnja leta«. Ekipa organizatorjev se je razširila; sodelovanje so ponudili v Turistični zvezi Ljubljane ter v nekaterih trgovskih in gostinskih podjetjih. Sprevod dedka Mraza je potekal na podobni trasi kot prejšnja leta, za programe po mestu pa so poskrbele ljubljanske šole. V Delovem članku je novinar tedaj opozoril, da bodo gostinci prodajali tudi kruhke s hrenovkami, ki pa jih otrokom ne bodo več postregli s pekočo hrenovo gorčico kot prejšnja leta.
Naslednje leto 1981 so se časopisi razpisali o bogati ponudbi na novoletnem sejmu v središču Ljubljane. Tam da je bilo mogoče najti vse – od piščalk do krzna. Za vzdušje je z ozvočenjem na vseh prodajnih mestih poskrbel Glas Ljubljane. Kot se je še pisalo, je najmlajše vleklo predvsem na Prešernov trg, kjer je »zrasel iz tal šest metrov visok dedek Mraz«. V njegovem trebuhu so menda plesale lutke in se vrtele risanke, lačni in žejni pa so tam našli tudi tople napitke in kaj za pod zob.
Novoletne prireditve leta 1984 so bile po zapisih iz časopisne dokumentacije podobne tistim iz prejšnjih let, so pa takrat že pripravljali program za naslednje leto in obljubili njegovo tako prostorsko kot vsebinsko razširitev. Se je pa tistega leta na Gospodarskem razstavišču prvič zgodilo sindikalno silvestrovanje. Vstopnice so razprodali že 25. decembra, so pisali časopisi. O njem so menda pisali tudi skoraj vsi drugi jugoslovanski časopisi, v Delu pa je novinarka dodala: »Zdi se, da bodo nekaj podobnega – če bo ljubljansko sindikalno silvestrovanje uspelo – priredili prihodnje leto tudi drugod.« Da je sindikalno silvestrovanje razprodano, se je pisalo tudi v letih pozneje. Leta 1985 je na njem igrala skupina Franca Miheliča, pel je Alberto Gregorič, igre in program pa je vodil Mito Trefalt.
»Hrano in pijačo
Da so si Miklavž, Božiček in dedek Mraz razdelili december, so v Delu zapisali konec leta 1990: »Dedek Mraz je obubožal, v ponošenih in v nobeni pravljici več modernih oblačilih letos nočeta več hoditi po ljubljanskih ulicah ne on ne njegov sprevod. Tako bo mladež letos sicer prikrajšana za dedkovo gardo, zato pa se bosta iz dolgega spanja spet zbudila Miklavž in Božiček, ki bosta še pred dedkom Mrazom obiskala otroke.« O različnih novoletnih prireditvah se je poročalo s petih koncev Ljubljane, na Gospodarskem razstavišču pa so takrat že osmo leto organizirali, kot so ga poimenovali, družinsko silvestrovanje. Hrano in pijačo je bilo tja treba prinesti s seboj, za ples in zabavo pa so poskrbeli prireditelji.
Novost »veselega decembra« leta 1992 so bili praporji, ki so viseli s pročelij hiš v starem delu mesta. Okoli 250 so jih pripravili učenci ljubljanskih šol. Namen te akcije je bil, kot se je poročalo, »pritegniti otroke k okraševanju mesta in v njih vzbuditi občutek, da soustvarjajo njegovo podobo«. Na takrat prenovljenem Cankarjevem nabrežju in pred magistratom so pripravili novoletni sejem, ki ga je spremljal tudi kulturni program. Na novoletno dogajanje so se pripravili tudi v nakupovalnem središču BTC, a so se tam v nasprotju s središčem mesta začele prej, in sicer 1. decembra. V mestu pa so jih ponudili petnajstega.
Županu govor odsvetovali
Negotovosti okrog vprašanja, ali bo Ljubljana tako slovesno okrašena, kot je bila prejšnja leta, leta 1993 ni bilo več. Mesto je takrat zagotovilo dovolj denarja. Iz časopisja je razvidno, da je v nasprotju s prejšnjimi leti takrat postal organizator decembrske sejemske ponudbe podjetje Evro Varia, in ne več Turistična zveza Ljubljana. V njej so tedaj opozorili, da je mestni odbor nalogo neupravičeno dodelil podjetju. Je pa na tisto silvestrovo ognjemet trajal natanko 850 sekund, s čimer so simbolično nakazali vstop v jubilejno 850. leto, povezano s prvo omembo imena Ljubljana.
Silvestrovanja leta 1995 se je udeležilo več kot dvajset tisoč ljudi. Na Prešernovem trgu je zbranim igrala skupina Agropop, na Mestnem pa Greentown Jazz Band, tamkajšnje odrsko dogajanje pa je povezovala Zvezdana Mlakar. Časopisi so poročali, da takratni ljubljanski župan Dimitrij Rupel ni nagovoril občanov. V Delu se je pisalo, »da so številni, ki so tam silvestrovali, razočarani ugotavljali, da si ni vzel časa in jim voščil sreče v novem letu. Veliko pa jih je županovo določitev podprlo, češ kaj naj bi se smešil med oglušljivim in nekulturnim pokanjem petard«. Pozneje se je izvedelo, da so mu govor »skladno s konceptom praznovanja« v mestnem odboru odsvetovali.
Burno, a varno
Leta 1997 so park Zvezda opremili z okraski iz odpadnih materialov, medtem ko so v izložbe namestili prave lutke, v ožje središče mesta pa kar petinštirideset tisoč žarnic. V Jakopičevo sprehajališče pa so postavili še snežne skulpture; sneg zanje so dovažali z Mosteca.
V novo tisočletje se je po naslovih v časopisju vstopilo »burno, a varno«, ko so obenem ugotavljali, da milenijski »hrošč ni napadel«. Tedanji predsednik države Milan Kučan pa je na Prešernovem trgu v govoru na zadnji dan leta »priporočil optimizem in prijaznost«.
Silvestrovanje leta 2014 bo potekalo na treh trgih. Na Pogačarjevem obljubljajo zabavo za ljubitelje popularne in narodno-zabavne glasbe, na Kongresnem trgu najlepši pogled na ognjemet, na Trgu francoske revolucije pa bodo na svoj račun prišli ljubitelji rockovske glasbe. Optimizem in prijaznost pa priporočajo tudi letos.
