Tiskane izdaje
Čeprav zebri v ZOO Ljubljana nikoli nista tekali po afriški savani in črna čopičarka, mala inteligentna južnoameriška opica, nikoli ni skakala po drevesih južnoameriškega tropskega gozda, so tri matere nov zarod na svet spravile enako kot pripadnice njihove vrste v naravi: v okolju, ki so ga navajene – v njihovem primeru v ogradi, kjer živijo –, same s svojo bolečino in zgodaj zjutraj, ko tema še skriva njihovo ranljivost. Zebrini mladiči v naravi morajo biti pred zoro suhi in na nogah, da jih ne bi zaznali plenilci, mame čopičarke si morajo odpočiti in nabrati energijo za prehranjevanje, da bodo imele dovolj mleka, zato prve mesece del skrbi za mladiče prevzamejo očetje in starejši mladiči, ki jih prenašajo na hrbtih. Zebra Srečka in njena mati, ki nima imena, sta se celo hormonsko uskladili pri pripravljenosti za parjenje. Tudi v naravi se v tednu ali dveh skotijo vsi mladiči v čredi, da ji lahko hkrati sledijo.
Samička, ki je v resnici samec
Ker sta materi zebri v ljubljanskem živalskem vrtu zelo zaščitniški in sta se vseskozi postavljali med mladiča in oskrbnike – odganjata tudi druge zebre, da se mladiča navadita na vzorec njunih prog –, so ti sprva ocenili, da sta se skotila samček in samička. »Čez nekaj dni, ko smo že razposlali sporočilo za javnost, smo ugotovili, da sta oba samčka,« se nasmehne biologinja in pedagoška vodja v ZOO Ljubljana Irena Furlan. Tudi ob našem obisku je bil Srečkin mladič med hranjenjem iz jasli na njeni strani, drugi mladič je poležaval na soncu. Malčka, ki sta že precej krepka, imen še nimata in ju niti ne bosta dobila kar tako. »Včasih mladiče ob skotitvi na hitro poimenujejo oskrbniki, a tega nočemo. Sklenili smo, da bomo ustanovili komisijo za poimenovanje živali in sprejeli pravilnik, po katerem bomo tem ob skotitvi dali vnaprej določeno ime. Imena bodo bodisi kratka geografska, ki se v slovenščini lepo slišijo, bodisi s pomenom. Perzijsko leopardko smo na primer poimenovali Shirin, kar pomeni sladka in tudi lepo zveni,« meni Furlanova.
Bili, oče obeh mladičev, nas je opazoval iz sosednje ograde. Ker so samci do mladičev lahko agresivni, so ga oskrbniki začasno osamili. A Bili ne kaže teh znakov, zato bodo oskrbniki čredo najbrž kmalu združili. Da se čreda chapmanovih zeber, ki je leta 2011 štela pet živali, ne bi parila v sorodstvu, so oddali odraslega samca v živalski vrt Sosto na Madžarskem, starejšo samico v nemški Osnabrück, dveletno samico pa so konec novembra 2012 zamenjali za enako starega samčka Bilija iz Züricha. Srečka in njena mati sta ga zaradi mladosti in neizkušenosti sprva odganjali, brcali in kdaj celo ugriznili, a po pol leta je že postal gospodar črede. Kljub vsemu mladičev v živalskem vrtu še kakšno leto niso pričakovali, saj si samci v naravi zaradi velike konkurence paritveno družico priborijo šele po petem letu starosti. A Bili je zaradi odsotnosti tekmecev, dobre krme in čilosti prej spolno dozorel.
Tudi pri črnih čopičarkah, za katere v ZOO Ljubljana skrbijo od leta 1999, je bila edina človeška intervencija v razmnoževalni cikel preprečitev parjenja med sorodniki. Leta 2013 so jih nekaj oddali, druge pa ločili v dve skupini. Samcu, ki je ostal, so pripeljali novo samico, dvema samicama pa novega samca iz Jihlave na Češkem. Prvi par je imel dva mladiča že maja.
Alpačji trio
Živali za porod in mladiče poskrbijo same, oskrbniki, veterinarji, biologi in drugi zaposleni pa jim omogočijo čim boljše razmere. »Mladiči sesalcev se dojijo, zato povečamo obroke le samicam. Precej bolj zapleteno je pri ptičih. Samice črnih štorkelj moramo namesto dvakrat hraniti do petkrat na dan, saj mladiči zaradi hitre rasti potrebujejo veliko hrane,« razlaga Furlanova. Med brejostjo samicam dajejo bolj kalorično in kakovostnejšo hrano, po porodu pa jih spremljajo s tehtanjem in ocenjevanjem prehranjenosti s številkami od ena do pet. »Če dobijo oceno tri, imajo idealno težo, če manj, so suhe, če več, debele.« Razvoj mladičev oskrbniki spremljajo z opazovanjem. »Pri sesalcih opazujejo, ali sesajo, saj je to glavno znamenje, da bo z njimi vse v redu.«
Na vsakoletni naraščaj so v ljubljanskem živalskem vrtu vajeni pri največjih glodalcih, kapibarah. Poleti so se skotili štirje mladiči. Trije z mamo na primerni varnostni razdalji so se zadovoljno nastavljali toplemu soncu ter tu in tam zazehali in pokazali dolge snežno bele sekalce. V nasprotju z nebogljenimi čopičarkami se kapibare skotijo dobro razvite. Dobro vidijo in same jedo, a še nekaj časa pri mami sesajo mleko. Štiri mladiče, ki so jim spol že določili, poimenovali pa jih ne bodo, bi lahko že oddali, a še iščejo dom zanje.
Povečala se je tudi čreda alpak, ki jo sestavljajo črnodlaki samec Pepito, najstarejša rjava samica Julie in mlajše svetle samice Lucia, Anika, Krea in Felicija. Dva samčka sta se skotila julija, tretji konec septembra. Umazano beli mladiči s prikupnim frufrujem so leže videti kakor ovčice v jaslih, ko se postavijo na noge, pa se razigrano podijo po ogradi, nagajajo drug drugemu, predvsem pa mamam. Alpake in druge domače živali ZOO Ljubljana tudi prodaja, preostale živali oddaja ali zamenjuje z drugimi evropskimi živalskimi vrtovi. »Živali niso naša last, smo le njihovi skrbniki,« poudari Furlanova.
Tehnično med mlado kri spada tudi leto in pol star zlatolični gibon. Je sicer samostojen, a ko se naveliča akrobatskega preprijemanja vrvi z dolgima rokama – gibanje se imenuje brahiacija –, se pride stisnit k zlatorjavi mami. Drugi mladič, ki se je skotil leta 2011, skače po grmovju in poskuša odgnati belo štorkljo na drugem bregu ribnika. Njun oče, črni samec z zlatorjavo dlako na licih, sedi prislonjen ob steber dvignjene lesene konstrukcije in se ne zmeni za najstniške vragolije. Ko se giboni skotijo, imajo samčki in samičke zlatorjavo dlako, da se zlijejo z barvo mame, ki jih nosi na trebuhu. Pri enem letu starosti se jim dlaka obarva črno, ob spolni zrelosti pa samicam zlatorjavo, medtem ko samci ostanejo črni.
Razmnoževanje –
Ne dobijo pa vse živali priložnosti za razmnoževanje. »Nekoliko upoštevamo, katere živali so zanimive za naše obiskovalce, ali imamo denar in razmere za kakovostno skrb zanje, predvsem pa upoštevamo ogroženost živalskih vrst. Pri žirafah smo se odločili samo za samce, pri gepardih za brata in sestro, pri čemer je prvi kastriran. Lahko bi se odločili za razmnoževalni par, vendar nismo imeli denarja za postavitev dodatne ograde, kamor bi nastanili samico po skotitvi mladičev. Pri sibirskih tigrih pa bi radi imeli mladiče. Pridobili smo sredstva za gradnjo ograde, dobili tigra, a sta še premlada za naraščaj. Morda ga bosta imela prihodnjo pomlad ali kakšno leto pozneje,« upa Furlanova. »Do pred mesecem sta se odlično razumela, nato sta postala agresivna in morali smo ju ločiti. Mislim, da se on hoče pariti, ona pa ne. Ko bo čas parjenja, ju bomo spet združili.«
Takoj pa je preskočila iskrica med dvogrbo kamelo Karamelo in Sepom, ki so ga v ljubljanski živalski vrt pripeljali iz danskega safari parka. Karamela je sredi deževnega poletja ostala brez samca Alija, ki je poginil zaradi razjede na želodcu. Izguba jo je močno prizadela. Dva tedna je žalovala in precej shujšala, danski »temnolasec« pa ji je vrnil voljo do življenja. Že ko sta bila ločena s pregrado, sta se ovohavala, lizala in prepletala vratove. Sedemletna Karamela z Alijem ni imela mladičev – poznejša obdukcija je pokazala, da je bil neploden –, zato v živalskem vrtu upajo, da bodo dobre vibracije prinesle naraščaj. Nanj bo treba počakati še dve ali tri leta, da bo dveletni Sepo povsem odrasel.
Pred zimo se sezona brejosti in rojstev konča, spomladi pa jo prve napovedo divje svinje in surikate. Sledijo kozorogi, jeleni, mufloni, črne štorklje ..., našteva Furlanova. »Naslednje leto upamo na naraščaj pri mačjih pandah, verjetno bosta še enega mladiča imeli gibonka in črna čopičarka, zdaj ko se par razume.« A to še ne pomeni, da bo večno tako. Tudi v živalskem kraljestvu je odnos med samcem in samico večno iskanje ravnotežja pri hoji po vrvi.
