Proračun ni utrdba, v katero smejo le pooblaščenci

Ljubljana – Čeprav je bil participativni proračun, pri katerem občani odločajo o porabi javnega denarja, ena od tem kampanje pred zadnjimi lokalnimi volitvami, nekaj mesecev po tem ni videti, da bo tudi uresničen. V Mariboru je civilna družba pripravila predlog njegove uvedbe, a ga vsaj še letos ne bo, medtem ko v Ljubljani zanj ni posluha. Ljubljanski župan je sicer prepričan, da ga glavno mesto že ima.

Zemljevid, ki ga je na svoji spletni strani objavila neprofitna organizacija The Participatory Budgeting Project, kaže, da je participativnih proračunov, ko občani neposredno vplivajo na oblikovanje javnega proračuna, po svetu najmanj tisoč petsto. Kot pravijo pri organizaciji, se uveljavljajo celo tako hitro, da vseh novih niti ne morejo vpisati. Največ jih je v mestih, krajih in okrožjih Latinske Amerike, ZDA in Evrope. Prvi je bil Porto Alegre s poldrugim milijonom prebivalcev na jugu Brazilije leta 1989. Da je uvedba participativnega proračuna v tem mestu primer dobre prakse, je v poročilu zapisala Svetovna banka, ker se tako pravičneje deli javni denar in zmanjšuje neenakost.

Osnovni model participativnega proračuna, ki so ga postavila mesta v Latinski Ameriki, sestavlja več faz. Najprej se določi, kolikšen del občinskega proračuna bo namenjen participaciji občanov. Primeri po svetu kažejo različne prakse. Medtem ko v Porto Alegreju prebivalci odločajo o dobri petini, v New Yorku denimo o manj kot odstotku. Nato se na javni razpravi določijo cilji in potrebe skupnosti. Delegatski svet, ki ga sestavljajo na občinskih zborih izbrani zastopniki občanov, strokovnjaki in tudi predstavniki političnih strank, nato pripravi predlog proračuna, ki je naravnan projektno. Navadno jih pripravijo več. O njih potem razpravljajo na občinskih zborih. Ko je neki predlog potrjen, se začneta izvajanje in nadzor, pri čemer sodelujejo tudi občani.

V hrvaški Istri deluje

Med zadnjimi, ki so v bližnji okolici Slovenije uvedli participativni proračun, so bili v Pazinu, mestu v hrvaški Istri s štiri tisoč prebivalci. Za zdaj še pilotni projekt, ki ga večinoma financirajo z evropskimi sredstvi, so začeli v hrvaški nevladni organizaciji Gong, pridružili so se jim pazinska mestna oblast, inštitut za javne finance in hrvaško združenje mest. Po izobraževanju tako občinskih uradnikov kot občanov o samem mehanizmu so določili dan, do katerega so zbrali predloge za posamezne projekte v skupni vrednosti 50 tisoč evrov. Prispelo jih je okoli 140. Kot pravi župan Renato Krulčić, so na občini nato »izločili tiste, ki so presegali finančni okvir, in ohranili manjše komunalne projekte«. Ostalo je približno sto predlogov. Zatem so organizirali zbore občanov po posameznih četrtih, kjer so udeleženci glasovali o predlogih, ki naj se prednostno vključijo v proračun za leto 2015. Nato so priredili še pet javnih razprav, razdeljenih po tematskih sklopih: sociala, zdravstvo, kultura, gospodarstvo in turizem. Posameznih razprav se je udeležilo celo po petsto občanov. Z njihovimi predlogi dopolnjen proračun je nato romal na drugo branje in v potrditev v mestni svet.

Krulčić je prepričan, da bodo takšno zbiranje predlogov za pripravo proračuna ohranili tudi v prihodnje. »Pomembno je, da občani sodelujejo pri pripravi proračuna, saj so vendar oni tisti, ki najbolje poznajo potrebe in težave v svojem okolju,« meni pazinski župan. »Mestni proračun ne sme biti nekakšna utrdba, kamor smejo in kjer imajo moč samo neki pooblaščenci, ampak mora biti nekaj, od česar imajo vsi, ki živijo v Pazinu, korist.«

Brez romantike

Giovanni Allegretti s centra za družbene vede pri univerzi Coimbra na Portugalskem, ki raziskuje tovrstne mehanizme participacije, je bil med telefonskim pogovorom na konferenci o participaciji v Pazinu. Tamkajšnji začetek je po njegovem obetaven. Sicer pa je modelov participativnega proračuna, kot pravi, več: od elektronskih, zgolj posvetovalnih, do tistih, pri katerih občani odločajo, za kaj bo porabljena neka vsota javnega denarja. »Participacije sicer ni treba romantizirati,« opozarja profesor. »Dejanja občanov so lahko enako slaba kot tista političnih predstavnikov. Je pa pomembno oblikovati okvir za diskusijo, kjer imajo ljudje možnost sodelovati, se srečevati in tako skupaj rasti.«

Vzdržen model participativnega proračuna po njegovem sestavljajo štirje elementi: finančna avtonomnost, ki odpira prostor za kreativne ideje, politična volja, sposobnost organiziranja in postavljena arhitektura samega procesa. »Veliko ljudi najprej dvomi o uspehu, ker mislijo, da iz tega tako ali tako ne bo nič. Ko pa vidijo, da se začne dogajati, se tudi sami vključijo. Pogosto je tako,« ugotavlja Allegretti. »Učinek participativnega proračuna tudi nikoli ni viden prvo leto po uvedbi, ampak dve ali tri leta pozneje.«

Je pomembno, da ideja o uvedbi proračuna pride od spodaj, iz civilne družbe? »To je odvisno od okoliščin,« odgovarja profesor. Je pa po njegovem povedno, da so večino tovrstnih proračunov v Evropi, predvsem na njenem zahodu, predlagali oblastniki, medtem ko so bili v Latinski Ameriki uvedeni po pritisku civilne družbe. »Se pa na vzhodu Evrope v zadnjem času dogaja rast civilne družbe, ki se je začela samoorganizirati in zahtevati participacijo,« pravi Allegretti. Čeprav participativni proračun »v svojem potencialu in pedagoški moči pri gradnji skupnosti« pomeni alternativo kapitalizmu, ki hkrati pokaže, da »ekonomija ni nedotakljiv mainstream, ampak široko polje izbir«, pa je na zahodu sicer pogosto razumljen kot »kompenzacija za izkrivljenost kapitalistične družbe«.

Brez posluha

V drugem največjem slovenskem mestu je medtem civilnodružbena Iniciativa mestni zbor konec februarja županu Andreju Fištravcu oddala pobudo o uvedbi participativnega proračuna, ki jo je podpisalo štiri tisoč ljudi. Z občinskimi predstavniki so se dogovorili, da bodo pravno proučili možnost njegove uvedbe, zato bodo v ta namen oblikovali posebno delovno skupino, v kateri bosta tudi dva predstavnika iniciative. Na vprašanje, kdaj bo skupina ustanovljena, so nam z mariborske občine odgovorili le, da bo oblikovana, ko bodo tudi uradno prejeli vse predloge za imenovanje članov. O tem, kdaj bodo uvedli proračun, pa: »Ker v proračunu za leto 2015 časovno ni več mogoče uvrstiti participativnega proračuna, bo delovanje skupine usmerjeno zlasti v možnost, da bi se predlog upošteval pri pripravi dvoletnega proračuna.«

V glavnem mestu za zdaj ni videti, da bi se med občani pojavile širše težnje po vključitvi v odločanje o porabi občinskega denarja. So pa »postopno uvajanje participativnega proračuna« županu Zoranu Jankoviću predlagali v Združeni levici, ki ima v mestnem svetu tri svetnike, a kot pravijo, za to »ni bilo posluha«. Po njihovem je Ljubljana primer nedemokratično upravljanega mesta, zato so predlagali, da se občane skozi participativni proračun vključi v soodločanje in soupravljanje mesta.

Toda župan Janković je prepričan, da »MOL participativni proračun že dolgo ima«. Po njegovem zmaga na lokalnih volitvah v vseh četrtnih skupnostih in redna srečanja z njihovimi predstavniki ter to, da je občanom na voljo za pogovor enkrat na mesec in da vsako pobudo proučijo in nanjo odgovorijo, pomeni enako kot odločanje občanov o porabi javnega denarja.