Tiskane izdaje
Ljubljana – Morebitna poletna neurja in jesensko obilno deževje bi lahko znova močno prizadeli jugozahodne dele Ljubljane. Projekt državnih protipoplavnih ukrepov na Ljubljanici in njenih pritokih na tem območju kot tudi mestni projekt zadrževalnika visokih voda na Brdnikovi sta namreč še vedno daleč od začetka izvajanja del.
Čeprav je župan Zoran Janković mestne svetnike novembra lani obvestil, da so že oddali vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja za prvo fazo zadrževalnika Brdnikova, ki je najpomembnejši protipoplavni ukrep v zaledju Glinščice in njenih pritokov, gradnje še ni pričakovati prav kmalu. Njegova takratna pričakovanja, da bo gradbeno dovoljenje izdano aprila in da bi lahko začeli graditi že poleti, se namreč niso uresničila.
Na ljubljanski upravni enoti smo namreč izvedeli, da so občini 15. junija izdali gradbeno dovoljenje za gradnjo povezovalne ceste od avtocestnega priključka Brdo do Tehnološkega parka (Pot za Brdom) in urejanje Brdnikove ulice, a da to še ni pravnomočno. Nanj so se namreč zaradi dostopov do svojih kmetijskih zemljišč pritožili nekateri lastniki. Če ti ne bodo odstopili od pritožb, bo zadeva romala na ministrstvo za okolje in prostor. To pa bi pomenilo, da še nekaj časa ne bi bilo mogoče začeti urejati prometnic v območju zadrževalnika Glinščica – rekonstrukcije Poti za Brdom in mostu čez Glinščico, Brdnikove ulice ...
Ko hudourniška Kamniška Bistrica naraste, ni pred njeno močjo varen noben prag. Foto: Janez Petkovšek/Delo
Zamuja tudi država
Predsednik uprave vodnogospodarskega podjetja Hidrotehnik iz Ljubljane Klemen Zajc, ki na podlagi državne koncesije skrbi za redno vzdrževanje skoraj 6300 kilometrov porečij Save, Ljubljanice, Kamniške Bistrice, Kolpe, Soče, Idrijce, Bače in Vipave s pritoki (zavzemajo 31 odstotkov državnega ozemlja), pa trdi, da je stanje še bolj alarmantno.
Pokazal nam je nekaj izjav ministrice za okolje in prostor Irene Majcen. Ta je v odgovoru poslancu SDS Danijelu Krivcu, ki jo je vprašal, kateri državni ukrepi za zagotavljanje protipoplavne varnosti so bili izvedeni letos, zatrdila, da »uresničujejo« dva državna prostorska načrta. V primeru protipoplavne zaščite jugozahodnega dela Ljubljane, o kateri se »resneje« dogovarjajo od leta 2008, je tako trenutno v izvedbi »ponovljeni javni razpis za izbor projektanta«. In da je skupaj s projektom za Železnike uvrščen v finančno perspektivo 2014–2020 ter da se bosta sofinancirala s projekti kohezijskega sklada. Težava pa je, da ljubljanskega vseskozi odlagajo, saj njegova vrednost presega 35 milijonov evrov.
Neizpolnjene obljube
Zajc je še opozoril, da se vlada ne drži niti zaveze, sprejete novembra 2014. Takrat je obljubila, da bo za redno vzdrževanje vodotokov, vodne infrastrukture ter vodnih priobalnih zemljišč letno zagotavljala najmanj 20,5 milijona evrov. Letos pa so vsem slovenskim koncesionarjem za zdaj zagotovili le 3,4 milijona evrov, kar je pol manj kot prej oziroma najmanj v zadnjih treh desetletjih.
To pomeni, da je za vsakega od njih na razpolago le dobrih 600 tisočakov. Povedano drugače, na naštetih vodotokih bi lahko letos Hidrotehnik kot izvajalec obvezne javne gospodarske službe izvedel le nekaj najnujnejših vzdrževalnih del oziroma rednih čiščenj brežin in strug rek ter potokov. Tako jim ne preostane drugega, kot da delajo na zalogo in upajo, da jim bo ministrstvo za opravljeno delo plačalo pozneje, ali pa da posameznih nalog ne izvajajo, četudi imajo potrjene programe dela za leto 2016, zagotovljene pa le šestino predvidene vsote.
Dodal je, da bi morali redno čistiti približno 80 vodnih požiralnikov, saj bi opustitev te naloge lahko imela katastrofalne posledice. Če denimo ne bi redno čistili požiralnika na Logaščici, kar stane od 1000 do 1500 evrov, in bi se ta zamašil, bi lahko bila pod vodo tretjina Logatca.
Zajca zato prav nič ne tolažijo izjave Majcnove, ki je v zvezi z zagotavljanjem denarja za koncesionarje dejala, da »imajo na ministrstvu dinamično planiranje oziroma zagotavljanje denarja in zato aneksi k pogodbam niso nič posebnega. In da bo tak sistem pač veljal tudi letos«. Hidrotehnik ima namreč 147 zaposlenih, država pa mu trenutno zagotavlja koncesnino za urejanje vodotokov le za 20 zaposlenih. Zajc trdi, da tak odnos države lahko pripelje do uničenja vseh vodnogospodarskih podjetij.
Odstranjevanje naplavin iz struge Kamniške Bistrice. Foto: Janez Petkovšek/Delo
Stanje na terenu
Prebivalci Rožne doline so nas opozorili, da v Glinščici, ki je ob zadnji poplavi zalila več ulic in hiš v tem naselju, letos niso niti pokosili brežin, kaj šele da bi odstranili vrbe, ki rastejo sredi struge. Med poletno sušo je občina na lastne stroške pokosila le brežino dela potočka Pržanec, ki se zliva v Glinščico, potoka Curnovec, ki je pomemben razbremenilnik visokih voda iz Polhograjskega hribovja, pa sploh ni več videti, saj je bregove prerasel japonski dresnik in drugo grmovje. Vzdrževanje potoka je seveda državna naloga.
Zajc tudi opozarja, da bi bilo treba opraviti vsaj nujna vzdrževalna dela na več kot 70 let stari Plečnikovi zapornici na Ljubljanici (pri Cukrarni) in skoraj 90 let stari zapornici v Gruberjevem prekopu, četudi strokovnjaki že več let opozarjajo, da bi ju morali rekonstruirati. Ker pa je predračun za prenovo in avtomatizacijo vsake od njiju že pred desetimi leti presegel pol milijona evrov, država ti nujni popravili prelaga iz leta v leto. Prav tako bi morali zaradi boljše pretočnosti poglobiti Ljubljanico, ki je polna nanosov mulja in pod vodo skritega plavja. Enako velja za Mali graben in čiščenje več kot 600 kilometrov dolgega sistema barjanskih jarkov, za katere vedno zmanjka denarja.
Direktor Hidrotehnika nam je pokazal več dopisov (tudi Jankovićevega), s katerimi koncesionarji in župani poplavno najbolj ogroženih slovenskih občin opozarjajo MOP, da bo opuščanje nujnih vzdrževalnih del imelo za posledico drastično povečanje gospodarske škode ob prvih večjih poplavah. Marsikje so pripravljene stroške posegov plačati celo občine, četudi gre za dela na državni lastnini. Da je zadeva resna, pravi Zajc, dokazujejo vse številnejši odškodninski zahtevki fizičnih in pravnih oseb zaradi škode, ki jim je nastala zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja države po zakonu o vodah.
Urejanje Kamniške Bistrice
Opazili pa smo, da v domžalski občini prav zdaj iz struge Kamniške Bistrice pri mostu na Viru odvažajo odvečne nanose peska in grmovja. Letos verjetno sicer ne bomo dočakali nujne temeljite prenove delno uničenega pragu tik ob mostu, kjer je škoda z vsakim nalivom večja.
