Tiskane izdaje
Ljubljana – Ni bolšga od mojga avtočka, si je bržkone mislil fantič. Pa ga fotoaparat ni mogel slišati, samo zamrznil ga je v negativ. Kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije Katarina Jurjavčič ga je vzela iz arhiva in odtajala. To in druge fotografije z razstave Lučke prihodnosti zdaj najdemo le še na njenem blogu, z njimi pa dobimo vpogled v vsakdanjik otrok v 20. stoletju. Za spomin.
Se spomnite svoje prve fotografije?
Huh, težko, ker moj spomin delno zamegljuje pripovedovanje staršev. Ne bom pa pozabila, ko so me portretirali v pajacu, v katerega sem pozneje oblačila svoje lutke. Ali fotografije ob prvem rojstnem dnevu. Seveda sem pihala svečke na torti.
Kaj povedo o vašem otroštvu in navsezadnje o tem, kako so minevala osemdeseta?
Če bi sodila po svojih fotografijah, smo veliko hodili v naravo. Moji albumi prikazujejo predvsem družinsko intimo. Pogosto so me tudi postavili ob kakšen cvetoč kaktus, ki jih babica še danes skrbno goji.
Ni videti, da bi se v desetletjih, ki ste jih prelistali za razstavo, motivika kaj dosti spremenila.
Drži, vsi otroci se recimo radi slikajo z igračo, ker se z njo počutijo bolj suvereno, in vsi so praviloma radi videti lepi. A se je vseeno marsikaj spremenilo: družbene okoliščine, način priprave na fotografiranje, dostopnost aparatov. Seveda pa mojstri fotografije vanje vnesejo še svoj nazor, izkušnje, estetski okus.
Vam je kateri od fotografov podrobneje predstavil svojo poetiko?
Mnogo je že pokojnih: Edi Šelhaus, Božidar Jakac, Marjan Ciglič … Govorila sem z Nacetom Biziljem. Otroci niso bili njegov osrednji motiv, jih je pa precej ujel v objektiv. Vedno se je razveselil, če niso upoštevali navodil staršev, kako naj se vedejo pred aparatom, in so raje začeli s prstom pacati po smetani na torti.
Kakšno družbeno krajino je prečkala razstava otroških portretov?
Na začetku stoletja se dotakne predvsem meščanske. Dobršen del fotografij je bil posnet v ateljeju. Po vojni se pred objektivom pojavijo otroci tudi iz širših družbenih okolij. V vsakem primeru o življenju otrok lahko sklepamo po njihovih oblačilih ali igračah in pozneje po scenografiji.
Če smo že meščani, moramo svoj družbeni status tudi trajneje ovekovečiti in se z njim postaviti?
Seveda, večinoma so bili pražnje opravljeni in olepšani – nadeli so si ure, pentlje, uhane, ogrlice. Kljub temu na posameznih slikah nisem mogla spregledati prašnih čeveljcev. Fotografiranje je bilo poseben dogodek.
Po vojni je aparat postal bolj dostopen, se je zato razprla tudi scenografija?
Iz studiev so se preselili v domače okolje, med družinske člane, vsakodnevna opravila, pozneje so ga vzeli s seboj na počitnice, zato je vse več prizorov ob vodi, hoje po hribih, igranja v peskovniku. Vidno se je izboljšal gmotni položaj.
Spotoma se na glavo obrne še politična ureditev.
To hitro opaziš, če recimo slediš upodobitvam katoliške tradicije. Nenadoma motivi praznovanja božiča, obiska Miklavža, obredov obhajila in birme izginejo. Pojavi pa se dedek Mraz.
Če se ne motim, ste med razstavo spoznali eno od portretirank: deklico, zdaj gospo, ki se je igrala z leseno sestavljanko.
Po naključju si je Breda Bernot ogledala razstavo. Opazila se je, a možu tega ni omenila do konca ogleda, šele takrat ga je vprašala, ali jo je prepoznal. Ni je. Pozneje mi je povedala, da je imela fotografije iz te serije obešene v posebnem kotičku, vendar so se med selitvijo izgubile. Res je bila vesela, ko se je zagledala.
Vendar ni bila edina, ki se je prepoznala.
Ne. V Delu je bil objavljen prispevek o razstavi, a je bilo dekletce z naslovnice kataloga napačno podpisano. Oglasila se je njena hči in prosila za popravek, potem pa smo navezali stik z gospo Metko Feldin, ki je zdaj stara 86. Nismo posebej načrtovali, da bi navezali stike s portretiranci ali podrobneje raziskovali okoliščine nastanka fotografije. Veliko časa mi je vzelo že, da sem se s pomočjo inventarnih knjig prebila čez dva milijona in pol fotografij, kolikor jih hranimo v muzeju.
Če bi čez petdeset let pripravljali pregledno razstavo fotografij z začetka 21. stoletja, kakšna podoba otroštva bi se izrisala?
Še vedno imajo čas za igro, a ga je manj, saj se otroci udeležujejo številnih dejavnosti. Že predšolski obiskujejo plesne urice, se ukvarjajo s športom, učijo jezikov. Gotovo ne bi bilo malo teh motivov. Najbrž bi se videlo tudi, da za praznovanje rojstnega dneva ne zadostuje samo torta. Zabavo moraš skrbno načrtovati. Fotografiranje pa … nekako ni več poseben in nepozaben dogodek.
Francoski zgodovinar Philippe Aries je pojasnjeval, da je v srednjem veku fantič, ko je zlezel iz plenic, takoj skočil v moška oblačila in se prelevil v mladega moža. O podaljšanem otroštvu ni bilo ne duha ne sluha. Jim vnovič jemljemo čas za igro in brezskrbnost?
Ne vržemo jih takoj v svet odraslih, je pa res, da jih hitreje vključujemo v družbo. V srednjem veku je bilo pojmovanje otroka popolnoma drugačno, prav tako pa tudi vprašanje vzgoje. Ukvarjanje z vzgojnimi principi na vseh ravneh je vse bolj pomembno.
Zdaj del socializacije prelagamo na njihove vrstnike?
Ja, da bi čim prej čim več pridobili. Vprašanje pa je, ali pri tem starši zdaj ne pretiravamo. In ne le starši. Je res, da imajo otroci najraje pomfrit in dunajca, ki ga najdemo v večini otroških menijev v restavracijah?
