Radikalnost, ki ježi kožo

Maša Peče že četrto leto ljubljansko filmsko publiko spravlja v obup in grozo. Svojo strast do kultov, filmskih klasik in žanrskih odpadnikov je namreč prelila v festival žanrskega filma Kurja polt, ki se bo v Kinodvoru in Slovenski kinoteki že četrtič odvijal med 19. in 23. aprilom. Letos bo pripeljala nekaj zanimivih gostov, ki bodo na konferenci stopili v zagovor pomena in vrednosti žanrskega, eksploatacijskega in off mainstream filma.

Kdaj vas je prvič obšla zona, spreletel srh, se vam je naježila koža, vam je leden pot stekel po hrbtu, skratka, kdaj ste sami prvič občutili kurjo polt?

Zgodaj v otroštvu. Ko sem odraščajoč v zgodnjih osemdesetih v Pragi, takrat še za trdno zagrnjeno železno zaveso, na pretihotapljenem videorekorderju z očetom gledala Ameriškega ninjo in s sestro Raimijev Evil Dead. Ko smo se preselili v Ljubljano, sem imela v sosedski videoteki Želva dobrega svetovalca za vse žanrsko, bizarno, nekonvencionalno. V bolj odraslih letih so prišli filmski festivali, pa dragoceni filmski sodelavci in mentorji. Kino Otok, pri katerem sem sodelovala prvih pet let, mi je dal široko obzorje, Slovenska kinoteka ljubezen do filmske preteklosti in bogastvo kinematografij, filmov in avtorjev, ki ne sprejemajo norm in konvencij, kakršen je denimo Peter Watkins.

Prav Watkinsov Punishment park, ki naj bi, mimogrede, tudi Johna Lennona in Yoko Ono napeljal k mirovniškemu aktivizmu, je menda zanetil festival Kurja polt ...

Punishment park je eden tistih filmov, ki sodijo na našo kurjepoltno »top listo« in najbolje pojasni, kaj nam pomeni izraz kurja polt – da to ni samo groza in gravž, srh in suspenz, pač pa tisti sijajni trenutek, ko ti film naježi dlake s svojo radikalno drznostjo, drugačnostjo.

Včasih nam bolj kot fantastika naježi kožo resničnost. Ste zato retrospektivo aktualno podnaslovili Represija in revolt?

Pri snovanju festivalskega programa nismo imuni za dogajanje v svetu. Program je delno res navdihnilo leto, ki je minevalo v spremljanju predsedniške kampanje v ZDA, krepitve nacionalističnih opcij v Evropi, Turčiji in »medkulturnih trenj« med begunsko in migrantsko krizo. Vseeno pa je Kurja polt predvsem posvečena filmom, ki so na domačih platnih zgodovinsko umanjkali ali dobili premalo prostora in poglobljene obravnave. Nobene dileme ni, ali je bilo prej jajce ali kokoš. Najprej so filmi, nato iskanje še obstoječih filmskih kopij, nazadnje pa snovanje tematske osti, rdeče niti.

Je morda ravno to, da so tako brutalno odkrito prikazali resnico sveta, te filme izrinilo iz kanona filmske zgodovine oziroma jih potisnilo na margino?

Razlogi za marginalizacijo letošnjih filmov so zelo različni. Peter Watkins je posnel drastično obsodbo oblastne represije in zagovor protivojnega aktivizma v skrajno turbulentnem obdobju na ameriških tleh, z naturščiki, resničnimi disidenti in aktivisti. Jacquesa Tourneura in Vala Lewtona je studio RKO načrtno najel, da bi posnela nizkoproračunski šoker – hitro in poceni zabavo, pa sta ustvarila pravo malo mojstrovino črno-bele atmosferike in sila eleganten film. John Carpenter, prvo ime grozljivega žanra, najbolje pove kar sam, ko pravi: »V Franciji sem auteur. V Angliji sem režiser horror filmov. V Nemčiji sem filmar. V Ameriki pa sem navaden revež.« Italijana Jacopetti in Prosperi, očeta zloglasnega mondo žanra, pa sta zavestno izbrala margino, outsiderski film, film, ki gre proti toku in tako imenovanemu »dobremu okusu«.

Kako te filme gledamo danes z distance? Se je zob časa zajedel vanje?

Nikakor. Za ljubitelje in poznavalce žanrskega, še zlasti pa tistega, čemur rečemo kultni film, so 70. leta časovna Meka – to je bil čas neprecedenčnega revolta in revolucije na filmu, ki je spremljala širše družbeno vrenje in rahljanje spon malomeščanske, tradicionalne morale. Ni naključje, da glavnina naših retrospektivnih filmov vsako leto izhaja iz tega obdobja. Obdobja kontrakulture, ki je imela svobodne roke znotraj žanrskega ali eksploatacijskega filma, ki ne stremi k temu, da bi bil del mainstreama, všečen široki publiki, kaj šele cenzorjem, komisijam ...

Ne moremo zamolčati, da v Kinodvoru kurirate tudi noč erotičnega filma, nekakšen hommage Slogi – Retrosex. Seks in nasilje, sla in groza so teme, ki pogosto prehajajo druga v drugo. Letos, se zdi, oboje pooseblja Christina Lindberg alias Kličejo jo enooka, ki bo v času festivala tudi obiskala Ljubljano.

Da, sedemdeseta so bila tudi najbolj ploden čas križanja obeh tematik ali senzibilitet, filmskega upodabljanja nasilja in smrti ter spolnosti in golote, čas, ko je eksploatacija postala predvsem seksploatacija. Christina Linberg pa je tako rekoč utelešenje te kinematografije. Med ljubitelji kultnega filma je zaslovela s švedsko eksploatacijo Thriller – A Cruel Picture, v kateri odigra enega najmočnejših likov iz žanrske zakladnice – enooko maščevalko Friggo, ki je večino dni v tednu ujetnica sadističnega zvodnika, ki jo sili v prostitucijo in narkomanijo, enkrat na teden pa ima prost dan in takrat se uri v dirkanju z avtomobili, streljanju in karateju, da nazadnje te veščine uporabi za sladko maščevanje. Prav takšni neverjetni, nesmiselni zapleti in zgodbe so eden od razlogov, zakaj se ljubitelji navdušujemo nad kultnim filmom. In eden takšnih najbolj gorečnih ljubiteljev kulta, Quentin Tarantino, je Lindbergovi posnel dobro znano odo Kill Bill, ki vključuje poklon liku Frigge v podobi enooke Daryl Hannah, pa tudi rekonstrukcijo nekaterih prizorov iz filma Thriller in kultnega »pinku« filma Sex & Fury Noribumija Suzukija, s katerim je Lindbergova v 70. letih obnorela Japonsko.

Motorne žage, noži, sekire, verige, kri, razcefrani možgani, odsekani deli telesa, volkodlaki, vampirji, zombiji - je mogoče vse to res brati kot metafore?

Na letošnjem festivalu Kurja polt ne, ker ne bomo imeli ne motornih žag ne razcefranih možganov, pač pa enooke specialce in maščevalke, rasistične pse in sužnjelastnike, sadistične policiste, uporniške najstnike in krvoločne tolpe Los Angelesa ... Sicer pa, seveda: žanr in filmska kot že literarna fantastika sta polna metafor in sporočil, komentarjev in kritik preoblečenih v klasične ali pa neklasične pošasti. O tem bo tekla beseda tudi na letošnji konferenci kultnega filma, ki jo pripravljamo v sodelovanju z univerzo Northumbria iz Newcastla.