Tiskane izdaje
Razdalje, ki jim poješ, je tokratna pomenljiva rdeča nit, ki povezuje dneve in tedne v mesece novega leta v že dvaindvajsetem rokovniku s konceptom. Ali bolje z navdihom. Od leta 1995 namreč oblikovalka Tanja Radež izdaja žepni koledar v stalnem formatu 12 x 21 centimetrov in z enakim številom strani. Le njegov videz, naslovnica, barva, tekstura in seveda vsebina, ki presega uporabno vrednost zvežčiča, so vselej drugačni. Odkar zadnjih pet let sodeluje s pesnico in profesorico slovenščine na viški gimnaziji Marjetko Krapež, je vsebina napolnjena s poezijo. Potem ko so strani polnili haikuji, drobne domislice, prvi stavki velikih romanov in potem ko je vsak dan dobil svoje ime in smisel, sta se soustvarjalki odločili, da bo tokratni rokovnik odseval duh časa. Razmišljali sta o mejah.
Strah je meja, ki brani
Na svojem vsakoletnem delovnem sestanku, zgodaj jeseni »ob blagem pritisku časa in varni mehkobi prijateljstva« Radeževo in Krapeževo vzdrami kreativni nemir. »Včasih je to srečanje precej travmatično, ker z Marjetko sediva in srebava kavo brez kakršnekoli ideje. A ne za dolgo,« pripoveduje Tanja Radež, ki je svoje prve rokovnike zasnovala s sodelavko in prijateljico Zoro Stančič. »Lansko jesen sem se spomnila na svoje dvovrstičnice, dvostišja, ki so nastajala več let, in pomislila, da bi v obliki rokovnika lahko končno dobila posodo, v katero bi se zlila,« povzame Marjetka Krapež, ki je izdala tudi že več samostojnih pesniških zbirk.
Letošnji rokovnik torej briše meje in razdalje. Vsebina je navdihnila tudi obliko. Skozi dneve se vije neprekinjena zarisana sled, linija, ki jih ločuje in hkrati povezuje. »Zelo sem nebogljena, preden se domislim oblike rokovnika. In tu mi Marjetkine ideje zelo pomagajo,« pravi Radeževa. Vsakič jima je v izziv zapolniti vseh 365 dni. Da bi zmanjkalo dvostišij, Krapeževe tokrat ni skrbelo, več je imela težav lani, ko je vsak dan v letu pospremila s prvim stavkom domačih in tujih vrhuncev literature, ali pa predlanskim, ko je vsem 365 dnem nadela ime. Dan, pripravljen na vse, Dan edine izjeme, Dan pozabljanja nočnih mor ... »Pri 150. dnevu sem si rekla: Ah, že pol. Za tem pa takoj: Oh, še pol!«
Počakaj, si praviš, medtem
In čeprav so roki neusmiljeni preganjalci v teku sodobnega časa, ki se ga največkrat zavemo šele takrat, ko ga nimamo, kot je v uvodu v večer bral Lotrič, stik vsebine in oblike tega malega umetniškega dela nekje med spominsko knjigo, dnevnikom in rokovnikom kliče po brezčasju, uživanju v trenutku. Navdihuje z drobnimi stavki, nagovarja k branju poezije.
Čas je jeklen objem zakrknjenega samca. Nebo je pogrnjena miza, izpod nje se lušči hrepenenje, od tega se da živeti., je Ivan lotrič nizal kratka dvostišja, ki so se nabirala v nekakšno ogrlico. Prevprašujočo, hudomušno, optimistično in človeške topline polno poemo. Besede so vzvalovile v liričnih impresijah Igorja Leonardija, ki ga niso navdihovali le verzi, ampak tudi Lotričeva milozvočna interpretacija.
»Jemljite rokovnik v roke, berite poezijo. Vpisujte vanj obveznosti, strasti, roke, uroke, molitve in pikantne podrobnosti. Ničesar ne izpustite in vse shranite. Tako boste čez svoje spomine in resnično življenje ostali gospodarji svojega časa,« je na koncu pozval Lotrič. A pisanje v rokovnik ni tako samoumevno. Včasih je to skoraj svetoskrunsko dejanje. Kako naj vendar za stavkom V začetku julija, nenavadno vročega dne, je stopil proti večeru mlad človek iz svoje sobice, ki jo je imel najeto v S-i stranski ulici (Dostojevski, Zločin in kazen), človek na primer nakraca: vulkanizer ob 16h. Ali pa se iz Proustovega Swanovega sveta, ki se začne s stavkom Dolgo sem hodil zgodaj spat., zabriše v banalno realnost z opomnikom: kupi zobno pasto in WC papir. Zato neredko ostajajo rokovniki prazni. Iz spoštovanja. Tudi med star papir ne romajo pogosto, ampak se znajdejo na policah, med knjigami.
Moraš biti kamen, govorijo. Kamen je boljša usoda kot veter.
Kje ga kupiti? »Ne da se vsega kupiti in ni vse naprodaj,« odvrne Krapeževa. Kje ga torej dobiti? Malo je odvisno od sreče in časti, da poznaš vsaj eno od avtoric (ostali lahko vseeno pokličejo v Pionirski dom, ki je zadevo izdal). Zato izid rokovnika sproži obredno januarsko srečevanje. Tudi med tistimi, ki jih ne vidimo pogosto, a so vedno z nami. »Že 22 let doniram svoje delo,« pravi Radeževa. »Podarjam ga prijateljem, znancem in novim ljudem, ki me obkrožajo – v znak prijateljstva. V zameno pa jih prosim, da naredijo dobro delo.« V letu 2016 lahko torej pričakujemo vsaj osemsto dobrih dejanj, kolikor šteje naklada rokovnika. In, upamo, nekaj novih navdušencev nad poezijo.
