Razsvetljeni enomesečni čas v temi

Svetlobna gverila: iz svetle prihodnosti v temo, potem pa nazaj k naravi. Tokrat je bila tarča na Mestnem muzeju.

Objavljeno
30. maj 2015 15.47
Tina Lesničar, Ljubljana
Tina Lesničar, Ljubljana
Ljubljanska svetlobna gverila že deveto leto podaljšuje predpoletne dneve, razsvetljuje mestne skrite kotičke in se s svetlobo spravlja nad temo in téme. Lani je sodelujoče mednarodne umetnike vodila svetla prihodnost, letos gledajo v temo, prihodnje leto se bodo vrnili k naravi in na Fužinah poskušali postaviti začasni svetlobni park.

Ob odprtju enomesečne svetlobne manifestacije ni bilo več nobenega dvoma – Svetlobna gverila je »in«. Na trgu Francoske revolucije pred Križankami se je na razvejenem prizorišču trlo ljudi. Predvsem mladih, ki so s pozorno urejenim retro videzom nakazovali pripadnost določeni subkulturi.

A gverili bi naredili krivico, če bi zapisali, da je postala hipsterska. To nikakor ni res. Še vedno je močno zasidrana v prejkone resnih alternativnih okvirih. Da jo je precej posvojila tudi modna mladina, ji seveda lahko štejemo samo v dobro, saj je to posledica večletnega sodelovanja organizatorjev Strip Core/Forum Ljubljana s študenti in dijaki umetniških institucij – fakultete za arhitekturo, likovne akademije, oddelka za tekstilstvo na naravoslovnotehniški fakulteti, srednje šole za oblikovanje in fotografijo …

Interaktivnost je ključ

Zaslon na dotik, na katerem so obiskovalci z video mappingom po delčkih barvali fasado Mestnega muzeja, je od silnega tapkanja na sredinem otvoritvenem dogodku že naslednji dan odpovedal. Naprej si je bilo treba pač pomagati s staro dobro miško. Nežne ambientalne zvoke, ki so spremljali svetlobno »oblačenje« muzeja, je nenehno prerešetavalo grobo industrijsko ropotanje bližnjega smetnjaka, ki so ga vedno znova sprožali obiskovalci s pritiskom na vzvod za odpiranje pokrova. Tako se je namreč osvetlila notranjost in skozi luknje ali zastekljene stene kontejnerjev, teh tihih požiralcev naših odpadkov, so obiskovalci lahko pokukali v njihovo prenovljeno notranjost. Malo naprej so postave poplesavale pred spuščenimi žaluzijami, da bi sprožile senzor in jih odprle ter razgalile Interno – intimno sobo z bolniško posteljo, delo Tilna Vipotnika, Anžeta Kreča in Ane Rahele Klopčič.

V galeriji Vžigalica, ki se zdi s svojim imenom kot ustvarjena za ta festival, je dunajski kolektiv Ring Ging Bling ustvaril epileptično atmosfero s precej simpatičnim efektom animacije sicer statičnih rdeče-rumeno-modrih podob. Tudi tukaj je bila predvidena participacija obiskovalcev, ki so preizkušali svoje kognitivne sposobnosti in pod stroboskopsko lučjo med seboj ločevali rdeče, modre in rumene paličice. Podobno so v projektu Mine Fine luči v treh osnovnih barvah (tu je rumeno zamenjala zelena) osvetljevale vrt ob Križevniški cerkvi, da so sence na stenah ustvarjale nov čaroben svet.

Magično valovanje

Posebno zamaknjenost pa so obiskovalci doživeli, ko so vstopili v Križevniško cerkev. Ob vonju kadila jih je v temno, golo notranjost cerkve potegnil zamolkel glas orgel. Kmalu je njihove poglede pritegnilo valovanje v dolgo vrsto povezanih neonskih luči in jih z močjo meditativne transcendence, ki jo je še podkrepil sveti prostor, popolnoma prevzelo. Nenehna prisotnost elektromagnetnih valov, ki je deležna tudi velikih teorij zarote, saj naj bi uničevali naše življenje, je navdihnila kanadskega umetnika Robyna Moodyja.

Navzoči so se strinjali, da je v zadnjem času, ko je interaktivnost reden element umetniških konceptov, zavedenih z mislijo, da je treba konzumentu umetnost čim bolj nazorno, razumljivo ter otipljivo predstaviti, Moodyjeva sugestivna instalacija dobrodošla redkost in zato toliko bolj učinkovita.