Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovensko društvo hospic bo v sodelovanju z Mladinsko knjigo 23. februarja v knjigarni Konzorcij ob 18. uri prvič organiziralo Hospickafe, ki bo namenjen osveščanju o smrti, umiranju, žalovanju, predvsem pa detabuizaciji in demistifikaciji teh tem.
Geslo Hospickafeja bo Podarimo življenje dnevom in ne dneve življenju, organizirali pa ga bodo vsak zadnji torek v mesecu. To pa bo tudi model razvoja dogodkov po vsej državi, je povedala predsednica Slovenskega društva hospic (SDH) Renata J. Roban. Dogodek bo vodila prostovoljka društva Manca Košir, prvič pa se ji bosta pridružila Urška Lunder, avtorica knjige Odprto srce: izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti ter režiser Jan Cvitković, ki predlaga uvedbo predmeta Smrt že v osnovne šole. Pogovor bo navdihovala tudi knjiga ameriškega kirurga in pisatelja Atula Gawande Minljivost.
Novemu zavodu Ljubhospic, ki deluje v okviru Lekarne Ljubljana, v hiši na Hradeckega, iz katere je društvo moralo v začetku oktobra lani, v Slovenskem društvu hospic želijo vse dobro, pravi Robanova: »Predvsem pa, da bo deloval v skladu z mednarodnimi standardi hospic oskrbe in filozofijo hospica, ki človeka upošteva kot celostno bitje, z vsemi njegovimi razsežnostmi in potrebami.«
Roban: Sedeja smo opozorili
Na vprašanje, ob kakšnih pogojih bi bilo društvo pripravljeno sodelovati z Ljubhospicem, ki je trenutno edina hiša hospica v Sloveniji, Robanova odgovarja, da bi si bolje želeli poznati njihovo vizijo in poslanstvo, spoznati njihovo delo, za kaj si prizadevajo in kakšni so njihovi motivi. Na vprašanje, kako komentira, da je v Ljubhospicu službe dobilo kar nekaj nekdanjih članov društva hospic, med njimi prejšnja predsednica društva Tatjana Fink, pa Robanova odgovarja, da si v SDH prizadevajo za udejanjanje vizije in poslanstva hospica in nekateri izmed članov društva niso bili več prepoznani, da zmorejo temu slediti.
»Direktorja Ljubljanske lekarne in novoustanovljenega zavoda Marjana Sedeja so članice UO društva opozorile na nepravilnosti prejšnje predsednice in o vzrokih za nezaupnico društva. Sprašujemo se, ali se zaveda odgovornosti, ki jo ima do ene najbolj ranljivih skupin umirajočih in njihovih svojcev. Na tiskovni konferenci je trdil, da novi ekipi tega zavoda povsem zaupa, ni pa se pogovoril z nikomer iz Slovenskega društva hospic ali z njegovimi zunanjimi sodelavci, ki so omenjene nepravilnosti tudi prepoznali. Torej zaupanje na osnovi česa?« komentira Robanova.
Program društva hiša hospica trenutno ne deluje
Društvo ima 30 zaposlenih, skupaj s tistimi, ki delajo prek javnih del, ter 130 prostovoljcev. Trenutno poteka novo usposabljanje za prostovoljce, tako da jih bo še več. Tako društvo razpolaga s strokovnim sodelavci ter prostovoljci na programih in tistimi, ki delajo v podpori, pa tudi z zunanjimi strokovnimi sodelavci ter vodstvenim kadrom društva. Poleg programa hiša hospica, ki trenutno ne dela, izvajajo še pet programov: spremljanje na domu, detabuizacija smrti, žalovanje odraslih, žalovanje otrok in mladostnikov ter program usposabljanja prostovoljcev.
O programu hiša hospica Robanova pravi, da še poteka dogovarjanje in usklajevanje o novi lokaciji za hišo. Želijo si tudi sodelovanja v mreži izvajalcev in partnerskih organizacij, kot so domovi za starejše in bolnišnice. Pri tem pa tudi spremljajo aktivnosti ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) v zvezi z obljubljenim razpisom za koncesijo za oskrbo ljudi z napredovano oziroma kronično neozdravljivo boleznijo.
Odbor tudi v Ljubljani
SDH ima trenutno 11 organizacijskih enot, v nastajanju pa so odbori za Severno primorsko, Obalno-kraško ter Notranjsko-kraško regijo. Lani so ustanovili tudi območni odbor v Ljubljani, ki ga do zdaj ni bilo: »Na vprašaje, zakaj ne, bi lažje odgovorila prejšnja predsednica društva Tatjana Fink. Kot nova predsednica društva sem prepoznala veliko potrebo po tem. Deluje samostojno na Gerbičevi 57, kjer sta poleg dveh medicinskih sester za območje Ljubljane in okolice ter socialne delavke tudi vodji strokovnih programov za spremljanje umirajočih in njihovih svojcev na domu ter detabuizacija in prostovoljstvo,« razlaga Robanova. Načrtujejo širitev programov glede na potrebe na nacionalni in lokalni ravni, zlasti krepitev terenskega dela, partnersko sodelovanje in mednarodno udejstvovanje.
O odnosu do umiranja
Zanimalo nas je tudi, ali je društvo glede na 20-letne izkušnje dobilo kakšno ponudbo za sodelovanje od snovalcev nacionalne mreže za paliativno oskrbo, ki je v nastajanju. Robanova odgovarja, da so umirajoči in paliativni bolniki ranljiva skupina, katere potrebe so še vedno mnogokrat spregledane in pogosto ni deležna pravega pristopa in odnosa: »Hospic oskrba, ki jo izvaja društvo, je navedena v nacionalnem programu za paliativno oskrbo. Društvo si že 20 let prizadeva za spreminjanje odnosa do bolezni, umiranja, smrti in žalovanja v slovenskem prostoru in razvili smo kakovostne programe. Sledimo in odgovarjamo na potrebe ljudi, ki se spoprijemajo s težko življenjsko preizkušnjo, kot je napredovana neozdravljiva bolezen. Ker so naši programi nastali zaradi potreb ljudi, nadaljujemo z delom in vztrajali bomo še naprej.«
Kot pravi, se MDDSZ zaveda dobrobiti njihovih programov. V skladu z Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2020 je MDDSZ podprlo njihova prizadevanja za postavljanje mreže hospic oskrbe po Sloveniji, z namenom enake dostopnosti in dosegljivosti storitev v domačem okolju ter jim omogočilo zaposlitev strokovnih delavcev za socialno področje. Za zagotavljanje timskega pristopa pa potrebujejo še dodatne kadre, diplomirane medicinske sestre v nekaterih regijah. Zaradi reorganizacije na ministrstvu za zdravje še niso uspeli pridobiti novih koncesij, ki jih potrebujejo.
