Tiskane izdaje
Ljubljana - Prvega ne pozabiš nikoli. Recimo dobrega filma. Prvi, ki si ga kulturolog in filmski pedagog Rok Govednik iz zavoda Vizo in producent festivala Film na oko še iz otroštva prikliče v spomin, je Betty Blue. Ne pozabi povedati, da so ga med odraščanjem čez filmske krajine peljali starši. Ker zato ve, da se dober film ne konča s piko, temveč traja v spominu in pogovorih o njem, zdaj svojo izkušnjo ponuja mladim. Saj je uporabna popotnica v svet odraslih.
Starši ga nikdar niso omejevali in mu preprečevali ogled, ker bi bili filmi sporočilno neprijetni ali strašni. Videl jih je ogromno, a nikdar jih ni gledal tako, da bi preklapljal med programi in se na lepem odločil za enega iz naključne ponudbe. Vedno ga je spremljal ritual: »Usedli smo se in gledali, pa medtem snemali na videokaseto, nato pa sestavljali sezname.« Razumljivo, takrat spletna baza imdb ni bila na dosegu roke. Pravzaprav je sploh ni bilo.
Je imel pa Betty Blue (1986). Danes bi ga otroku, staremu osem, odsvetovali. Bržkone tudi Boemsko življenje (1992), Dvojno Veronikino življenje (1991), Modri žamet (1986) in tudi Terminator (1984). Vendar ga, kot kaže, nič ne bi odvrnilo, da si jih ne bi ogledal. »Film sem imel že takrat iskreno rad.« Ko je že zaprl vrata za najstniškimi leti, ga je nekoč prešinilo, da svet meri skozi filmska očala. »Živim film. Vse, kar vem o njem, se zliva z mojim življenjem.« Vse poti so se zlile v to, da je film postavil tudi v središče svojega profesionalnega življenja. »Drugače ni moglo biti.«
Filma sicer ni ravno težko gledati. V obred ti pač ni treba vložiti posebnega napora. Ampak po vaše ni tako preprosto. Zakaj?
Seveda je na prvi pogled preprost medij. Čeprav je v primerjavi s knjigo tehnično bolj kompleksen. Lahko ga gledaš brezinteresno, tako da spolzi mimo in niti ne veš, kdaj se je to zgodilo, lahko pa te nepričakovano zasači in te muči s kompleksnimi značaji, neprijetno atmosfero. Ni nemogoče, da dobiš odpor do takšnih vizualnih vsebin, če te tako psihično obremeni, da tega ne znaš razrešiti, nimaš pa navade o filmih govoriti. Potem raje vztrajaš pri lahkotnejših in si misliš, zakaj bi se mučil.
Je zato smiselno že otroke opremiti z malho napotkov, da se lažje soočajo s filmi?
Otroci so bistveno bolj odprti, so še nepopisan list papirja, saj praviloma še nimajo resnih izkušenj. Če se s pomagali za razumevanje filma, prebijejo čezenj, lahko enako orodje pozneje izvlečejo v svojem življenju. Zato se lahko soočijo tudi z zahtevnejšimi filmi. Marsikdaj po ogledu pravijo, da jim je bil všeč, ker je, »kot, da bi se res zgodilo«.
Ampak to ne pomeni, da jih ne more osupniti, ker so že vsega vajeni?
Ko si neprestano obdan z zvokom in podobami, kot sva recimo midva, ki sva prišla na kavo in pogovor, zraven pa nama igra TV, igra radio ..., lahko avdiovizualne medije začneš podcenjevati. Preveč dostopni so. A otrokom je film še vedno nekaj posebnega. Marsikateri otrok, s katerim sem delal, je bil prvič v kinu, sedel v temi, gledali film na velikem platnu, potem pa še vedo, da lahko dopustijo čustvom, da jih premagajo.
Se kdaj skrijejo pod stol, zatisnejo oči ... letijo iz kina kot nekoč, ko so ob vlaku na platnu mislili, da jim preti nevarnost?
Počasi se spoznavajo s fikcijo, ampak jim jo pomagamo prebroditi. To bi morali vedeti tudi starši in se z njimi pogovarjati ter jim pomagati ob neprijetnih občutkih.
Kaj pa, če se ne?
Spomnim se deklice, ki ni prenesla pujse Pepe. Ko sem se pogovarjal z njimi starši, se je izkazalo, da je imela ob gledanju doživela neprijetne občutke, a jih ni bilo zraven, da bi jih detektirali. Morda ji bo zato zoprno vsakič, ko bi videla pujsa. A s tem ni nič narobe. S travmatičnimi dogodki se je treba spoprijeti, nemogoče se jim samo izogibati. Mimogrede, pravkar smo pri zavodu Vizo zaključili raziskavo »Mladi in film« in rezultati so me močno presenetili. Izkazalo se je, da se mnogi mladi na ogled dobro pripravijo, vzamejo si čas, se poučijo o vsebini in režiserju ter igralcih.
Je drugače, če so iz Ljubljane ali drugih koncev Slovenije?
Ne, razlika je le v dostopnosti kinematografov in so zato mestni otroci bolj vpeti v filmsko kulturo. Žal imajo na voljo večinoma komercialne filme, zahtevnejše vsebine, dokumentarce pa gledajo doma.
Kako drugače je bilo v vašem otroštvu, ko je mesto imelo več kinodvoran z bolj raznoliko ponudbo?
Odraščal sem, ko so dvorane počasi že izstopale iz središča na obrobje, kar je doživetje močno spremenilo. Film je tudi tržni produkt, zato so lastniki kinov pozabili na spoštljiv odnos do vsebine in tudi gledalca. Kinodvor je nekatere razočarane ulovil nazaj, vendar zdaj že tudi oni ponujajo program z bolj sproščenimi vsebinami.
Vam mladi kdaj potarnajo, da v mestu ni primerne ponudbe zanje, ali so zadovoljni s tem, kar dobijo?
Tudi kaj si želijo, nas je zanimalo v raziskavi. Vsi so rekli, da več poglobljenega izobraževanja. Upam si reči, da v Ljubljani v tem trenutku še ne moremo zadovoljiti njihovih želja. Mladi pa kina ne razumejo več kot začetno točko za vstop v film. In tudi v življenje. Kino ni več prostor, ko si se prvič zaljubil, si dekle peljal v kino, ali pa si tam čakal, da se pojavi tvoja simpatija. Je zgolj še prostor enega od kakovostnih doživetij filma.
Bi se morali bolj osredotočiti na to, da osebni filmski izkušnji po ogledu dodajo še družabno?
Se trudijo, a mladih to ne prepriča. Ne potrebujejo drugih, da bi jim organizirali dogodke. Pa tudi, obstajajo filmi, ki jih množično gledajo, čeprav ne pridejo v kinodvorane, ali pa so tam na kratko.
Denimo?
Charlijev svet (The Perks of Being A Wallflower, 2012). V resnici je film vedno nagovarjal individualnega gledalca. Kljub obisku kina, kjer dobiš udoben sedež, super zvok in kokice, hočeš zasebno izkušnjo.
Ki pa je med ogledom marsikdaj ne dobiš ...
... zaradi motečih dejavnikov. Mladi niso doživeli sproščenosti, kakršno sem še sam. Ni bilo pomembno, če kdo kramlja, odvija papirčke, srkne pijačo. Intoleranca se je danes zvišala. Drži, da je predraga vstopnica, ampak motijo pa jih tudi šumi, saj so vzgojeni in opomnjeni, da jih ne sme biti. Kar ni nujno dobro. Je pa dobro, da vseeno ne prenesejo pokroviteljstva in vidijo, kdaj jih poskusiš zaslepiti. Eventi jih dolgoročno ne bodo prepričali, jih bo pa nabor dobrih filmov.
