Tiskane izdaje
Ženico z nakupovalno vrečko je Zoran Stojinović s kavalirjem pobral na tržnici in jo odpeljal do glavne pošte, kjer je počakala na avtobus.
»Skoraj vsak dan se vozim z njim, ponavadi od pošte do tržnice in nazaj, potem pa na avtobus.«
Komaj smo speljali, že je Zoranu pomahala druga gospa. »Greste do pošte?« je vprašala gospa Cirila. »Še nikoli se nisem peljala, ampak zdi se mi prav fino.«
Kavalir, ki lahko pelje pet potnikov naenkrat, je doslej vozil od osme ure zjutraj do šestih zvečer, dokler se ni ljubljanski župan Zoran Janković junija, ko so kavalir in njegovi vozniki prejeli številne pohvale, odločil, da bo urnik podaljšal za še dve uri.
Kavalir se ustavi na Čopovi pri glavni pošti in na tržnici blizu Mesarskega mosta, kdor pa se želi peljati, lahko le pomaha vozniku ali pa ga pokliče in pobara, kje je.
»Izvolite, gospa, za nazaj grede pa me lahko počakate na klopci,« je dejal naš voznik kavalirja Zoran Stojinović, ko smo se ustavili na tržnici.
Vsak pelje po 300 ljudi na dan
Kavalirja sta v lanski sezoni prepeljala okoli 37.000 potnikov na leto oziroma po 180 na dan, na dan pa sta po peš coni prevozila okoli 37 kilometrov. A kakor pravi Zoran, letos podirajo rekorde, saj vsak prepelje tudi po 300 ljudi na dan.
Letos se je povečalo tudi območje, kjer kavalirja vozita: zdaj gresta tudi do Gornjega trga, Križank in Kongresnega trga.
»Če nas kdo pokliče, pridemo, se pa zato podaljša naš odzivni čas,« je povedal Zoran Stojinović.
»Ljudje so nas zdaj že spoznali. Prvo leto smo prepeljali približno dvajset potnikov na dan in v prvih dveh letih skupaj naredili 6000 kilometrov – lani pa smo jih prevozili že 7600.«
Zelena kavalirja na električni pogon sta del projekta Ljubljanskega potniškega prometa Prevoz na klic in od leta 2008 razveseljujeta starejše Ljubljančane in Ljubljančanke, ki tako lahko dostopajo do vseh pomembnejših točk v starem mestnem jedru.
Zaradi majhne hitrosti ju potniki lahko ustavijo tudi med vožnjo. S kavalirjem se lahko pelje do pet potnikov hkrati, in to brezplačno, vozi pa brez postajališč po želji potnika.
Od aprila do konca oktobra vozita po središču Ljubljane, v času okoli 1. novembra pa se preselita na območje Žal. Pozimi ne vozita.
LPP krije stroške šestih voznikov, ki jih prerazporeja iz mestnega prometa, vozili se čez noč v središču Ljubljane polnita pod okvirom MOL, za vzdrževanje pa poskrbi njun lastnik Turizem Ljubljana.
Prijazni vozniki
Zoran Stojinović, ki je po izobrazbi sicer gostinec, a je leta 2000 prešel med poklicne voznike in pet let pozneje postal voznik mestnega avtobusa, kavalirja po središču Ljubljane vozi že tretje leto.
»Če sem iskren, mi je delo na kavalirju bolj všeč. Je zanimivo in dinamično. S strankami si ves čas v stiku, pogovarjaš se o marsičem, jaz pa rad poslušam in rad pomagam,« je pojasnil.
»Že od nekdaj sem vajen, da ima stranka vedno prav. Z lepo besedo se vse doseže,« pravi Zoran, ki je med vozniki kavalirjev deležen največ pohval potnikov.
Največ povpraševanja po kavalirjih je dopoldne, ko ljudje hodijo na glavno tržnico, popoldne pridejo na svoj račun tudi (starejši) turisti, ki jih popeljejo do spodnje postaje vzpenjače na Ljubljanski grad ali do turističnega vlakca na Stritarjevi ulici.
Če želijo, se lahko peljejo tudi na krajši ogled Ljubljane, ki traja dobre pol ure. Zoran v tem primeru nastopi tudi v vlogi turističnega vodnika, pri čemer si pomaga z mestnim turističnim vodičem, ki ga turisti dobijo v turistično-informacijskem centru pri Tromostovju ali pa kar pri njem.
Turiste tako zapelje s tržnice mimo Robovega vodnjaka in mestne hiše do Starega in Gornjega trga ter nato po Bregu do Križank in Kongresnega trga ter čez Prešernov trg po Petkovškovem nabrežju nazaj do tržnice.
Turisti so navdušeni nad mestom in njegovo urejenostjo, pravi Zoran. Zelo všeč pa jim je, da je vožnja s kavalirjem brezplačna.
Zadovoljni potniki
»Če ga le ujamem, se redno vozim,« je povedala gospa Milka, ki smo jo peljali od tržnice do pošte. »Noge imam povite in mi dobro dé, da se usedem,« je še razložila.
»Tole je zelo v redu. Danes sem ga prav počakala, da se peljem z njim,« je dejala še ena gospa, ki se je tokrat prvič peljala s kavalirjem. »Ne morem več dolgo hoditi, če je prevelika vročina,« pojasni.
»Zelo rada se vozim s kavalirjem, še posebno če so z menoj vnuki. Saj veste, za otroke je to pravi izlet. Ampak za pet ljudi ga je že problem dobiti,« je dodala gospa Darja, ki živi v središču Ljubljane.
In Zoran se zaveda pomembnosti svoje službe. Ne le da pomaga starejšim, predstavlja tudi samo Ljubljano.
»Lahko naredimo veliko dobrega. Problem pa je, da v enem dnevu lahko uničiš vse, kar si prej gradil več let. Zato kavalirje vozimo isti [preverjeni] vozniki.«
