Še kar nekaj let edina prestolnica brez pravega bazena

Ljubljana – Čeprav so na občini nazadnje pred nekaj leti ugotavljali, da je kopališče Ilirija »gradbeno, tehnično in sanitarno zelo utrujen objekt«, in tudi takrat napovedali skorajšnji začetek gradnje plavalnega kompleksa, še danes ni videti, da bo v kratkem uresničen. Ko so leta 1929 zgradili kopališče Ilirija, je bilo sicer eno najmodernejših v Evropi. Od takrat so ga obnovili zgolj enkrat – leta 1979.

Na stenah ob vhodu na kopališče te dni visijo črno-bele fotografije, ki pričajo o njegovi dolgi zgodovini, kot tudi o zgodovini Plavalnega kluba Ilirija. Uradno odprtje razstave, s katero bodo obeležili visok jubilej, bo 9. maja. V povojnem času, kot je razbrati s fotografij, se je na tribunah, ki so jih ob večjih mitingih improvizorično postavili iz pivovskih sodov, zbralo tudi po dva tisoč petsto ljudi. Danes, kot sporoča zadnji del razstave, mesto še vedno čaka na nov pokriti bazen, čeprav so načrti za njegovo izgradnjo stari že več kot petnajst let.

V vitrino nasproti majhne kabine, v kateri v poletnih mesecih, ko je kopališče odprto, sedi blagajničarka, so zdaj postavili številne pokale, ki so jih osvojili plavalci v petindevetdesetletni zgodovini kluba. Nekateri med njimi so že porumeneli. Na najstarejšem je vgravirana letnica 1948. V klubu, kot pove njegov direktor Tomi Martinjak, hranijo tudi zlato medaljo, ki jo je leta 1932 v Londonu prejel Miroslav Zupan za zasnovo kopališča Ilirija kot tedaj enega najmodernejših v Evropi. Zasnoval ga je v sodelovanju s Stankom Bloudkom, ki je prispeval skoraj polovico celotne vsote, potrebne za izgradnjo.

Plavanje v Ljubljanici

Preden je bilo spomladi leta 1929 kopališče v središču mesta tudi uradno odprto, so se Ljubljančani hladili in učili plavati v strugi Ljubljanice na Špici, ko je bila tam še zapornica, s katero so uravnavali višino vodne gladine. Po letu 1919, ko je bila pod okriljem Športnega kluba Ilirija ustanovljena plavalna sekcija Ilirija, so tudi njeni plavalci trenirali v Ljubljanici, saj bazena v mestu ni bilo. Tudi prva tekmovanja v plavanju so organizirali na Ljubljanici. Ker so jih plavalci morali financirati sami, so se pri plavalnem klubu, kot govorijo njegovi arhivi, zbirali predvsem mladi iz bolj premožnih ljubljanskih družin.

Plavalni klub Ilirija je današnje ime dobil takoj po drugi svetovni vojni. Zatem so ga za nekaj let preimenovali v Plavalni klub Udarnik, pozneje pa v Enotnost. Po združitvi s plavalnim klubom Slavija iz Vevč se je slabo desetletje imenoval tudi Plavalni klub Ilirija – Slavija. Dokončno so njegovo današnje ime zakoličili leta 1971.

V začetku tridesetih je plavalni klub štel okoli sto članov. Danes jih združuje okoli sto petdeset, njegovo plavalno šolo pa na leto obišče še enkrat toliko otrok. Obdobje njegovih največjih uspehov po besedah Martinjaka sega v desetletje po slovenski osamosvojitvi z Metko Šparovec in Petrom Mankočem.

Čakajoč na evropska sredstva

Čeprav je bazen star 85 let, je bil doslej obnovljen zgolj enkrat. Leta 1979 je bilo treba zamenjati streho, porušiti skakalni stolp, urediti kabine in zamašti razpoke v bazenu. Obnova bi bila nujna tudi danes, opozarjajo v klubu. Da je Ljubljana edina prestolnica v Evropi, ki nima pokritega olimpijskega bazena, spomni direktor kluba, ki je bil v letih po gradnji kopališča eden močnejših plavalnih kolektivov v Jugoslaviji. In čeprav so bile prve pobude o ureditvi pokritega bazena na kopališču Ilirija dane že pred osamosvojitvijo, se vse do danes niso uresničile, čeprav je gradnja plavalno-gimnastičnega centra PGC Ilirija med vsakokratnimi volilnimi obljubami župana Zorana Jankovića.

Da je letno kopališče Ilirija po desetletjih delovanja »gradbeno, tehnično in sanitarno zelo utrujen objekt«, so na občini ugotavljali že pred leti. Skupaj s plavalnim klubom in športnim društvom Narodni dom ter v partnerstvu z zasebnim investitorjem so tedaj naznanili postavitev »sodobnega mestnega večnamenskega centra, ki bo s prostorskimi možnostmi omogočal optimalno okolje za trening, izvajanje domačih in mednarodnih tekmovanj ter prireditev s področja vodnih športov, športne gimnastike in športnorekreativnih programov«. Vrednost tega plavalno-gimnastičnega centra, ki vključuje pokrit olimpijski bazen, ob tem pa še garažno hišo in trgovski center, je bila ocenjena na 68 milijonov evrov, od tega 40 milijonov za športni objekt in 20 milijonov za garažno hišo, pri čemer računajo na evropski, državni in zasebni kapital, ki pa jim ga doslej ni uspelo pridobiti.

Predsednik kluba Matjaž Godec pojasnjuje, da so se nedavno znova sestali z občinskimi predstavniki in tako naj bi v maju začeli pripravljati projektno dokumentacijo, sam projekt pa izvedli v več fazah; najprej bazen, pozneje parkirno hišo. Na vprašanje, kdaj naj bi se to zgodilo, Godec ne ve odgovoriti, kot pravi, so namreč zato pristojni na občini. Tam pa pravijo le, da se bo projekt, za katerega so pridobili vsa potrebna dovoljenja, nadaljeval takoj, ko bo zaprta finančna konstrukcija. »Upamo na evropska sredstva in se nameravamo prijaviti na primeren razpis. Prav tako bo letos odprto tudi kopališče Kolezija z olimpijskim bazenom, otroškim bazenom za učenje plavanja ter obbazensko ploščadjo in kopališko stavbo,« je sporočil Marko Kolenc z občinskega oddelka za šport. Podoben odgovor so sicer z občine poslali že lani.

In čeprav se, kot pravijo, zanašajo na evropska sredstva, pa na ministrstvu za šport pojasnjujejo, da »v novi finančni perspektivi črpanja sredstev za športno infrastrukturo ne bo, saj ta ni vključena v programsko obdobje evropske kohezijske politike 2014-2020«. Sredstev za športno infrasktrukturo po njihovem za zdaj tudi ni predvidenih v integralnem proračunu.

»Doslej smo veliko sanirali sami,« še pravi predsednik kluba. »Toda če hočemo kopališče, ki bo za mladino, ga bo treba obnoviti. In če so že ugriznili v projektiranje, upam, da bodo šli tudi naprej.«