Tiskane izdaje
Ljubljana – Odmislite epruvete in zapletene matematične enačbe. Znanost je tudi nadvse zanimiva zgodba. Zgodba o nas: pripoveduje o našem rojstvu, o rojstvu življenja in rojstvu vesolja. Ustvarjajte jo sami, ali pa se z dr. Sašo Novak sprehodite po poti, ki jo že kakšno leto utira Znanost na cesti.
Morda najprej pojasnilo: je znanost odvržena na cesto, ali se je strumno odpravila po njej?
Lani se je veliko govorilo o krčenju sredstev za znanost, hkrati pa so z vseh koncev vabili na ulične proteste. Mislila sem si, da bi bilo bolj pametno okrepiti ugled znanosti v družbi in jasno in glasno povedati, da je koristna in potrebna. Tako je v društvu Satena nastala ideja o poljudnoznanstvenih predavanjih nekje v središču mesta. Da smo znanost pripeljali »na cesto«, smo jo naredili bolj dosegljivo in razumljivo, obenem pa smo z naslovom hoteli povedati, da so znanje in ideje na prepihu in jih močnejši veter lahko tudi odnese.
Z Univerzo, ki je prav tako odšla na cesto, se torej niste srečali.
Na nek način smo se, saj v akciji sodelujejo tudi raziskovalci z Univerze. Predavanja za javnost smo želeli organizirati izven znanstvenih ustanov, kjer so predavanja v zelo strokovnem jeziku in so najbrž za mnoge težko razumljiva in dolgočasna. Prvi ciklus predavanj smo pripravili v Galeriji Kresija in jih predvajali tudi na ulico. Marsikdo je sestopil s kolesa in poslušal. Kasneje smo bili tudi na Kongresnem trgu, zdaj pa gostujemo v kavarni Union.
Predavatelji niso kuštravi profesorji v beli halji in s strogim pogledom.
Postavili smo si strogo zapoved: predavanja morajo biti poljudna, saj so namenjena javnosti. Seveda se poraja pomislek, ali s tem ne okrnimo strokovnosti, ampak mislim, da je javnosti dostopnih znanstvenih predavanj dovolj. Kar manjka, je poljudnost.
Zato znanost pripeljete med čebele, v šport in hrano ...
Izbiramo zelo različne teme, ki se nam zdijo zanimive za širšo javnost. Moje sanje so, da bi meščani ob petkih zvečer, tako kot gredo v kino ali gledališče, prišli v mesto na predavanje. Sicer si predavanja lahko ogledajo tudi s kavča na Videolectures, vendar tako zamudijo zanimivo razpravo.
Naj bo še bolj hrupna?
Znanstvena sfera res ni prav hrupna. In če po koncertu ali gledališki igri gledalci na koncu ne ploskajo, najbrž ni treba vzgajati njih, ampak storiti nekaj na odru.
Veliko pometate pred lastnim pragom.
Ne moreš pričakovati, da bo ljudi znanost privlačila ali da jo bodo podpirali kar tako, treba jim jo je pokazati. Koliko biti glasen? Nevarno je, da postaneš cenen, vendar menim, da kar uspešno lovimo mejo. Na začetku smo tudi malo »afne guncali« in v Stritarjevi ulici po tleh s kredo risali risbice z našega letaka. Bili smo opazni in mimoidočim je bilo všeč.
Znanost je zanimiva, uporabna v vsakodnevnem življenju, kako pa pomaga k blagostanju v družbi?
Ker je organizator akcije društvo Satena, je bilo izhodišče pokazati vlogo in pomen naravnoslovne in tehniške znanosti. Kasneje smo sklenili, da polje razširimo in dodali ščepec medicine, športa, politike. Pokazati želimo, da je v Sloveniji veliko znanja, ki ga je mogoče koristno uporabiti. Ne le v gospodarstvu in recimo v medicini, tudi v vsakdanjem življenju.
Se ob predavanjih izvalijo tudi nove zamisli? Ljubljančane potem žene k ustvarjanju?
Po predavanju, na katerem se pravzaprav novinar pogovarja s predavateljem, se običajno razvije živahna razprava in vtis imam, da ti večeri spodbujajo radovednost in razmislek.
Zdaj recimo vemo, katere ribe vsebujejo več živega srebra in zakaj. Ni nam treba več ugibati ali slediti govoricam. Poglejte posnetek na Videolectures.
So se v tem letu predramili tudi znanstveniki?
Znanstveniki radi sodelujejo v Znanosti na cesti, tudi sami dajo pobudo za sodelovanje. Kaže, da se je projekt v enem letu prijel. Dobro pa bi bilo, da bi ga kdo še finančno podprl. Ampak trenutno še ne vem, kdo je pravi naslovnik.
Bi kar vladi prišepnili?
Vlada se po mojem zaveda, da je poleg vsega drugega pomembna tudi znanost. Bojim pa se, da je precej na koncu vrste.
Znanstvenih mecenov pa danes ni na spregled?
Jaz jih ne vidim. Mogoče jih samo premalo iščem, ampak tudi moj dan je dolg samo 24 ur in vanje je treba veliko stlačiti, predvsem znanstvenega dela.
S čim je vas znanost zagrabila?
Čisto običajna zgodba iz otroštva. V osnovni šoli sem prebrala knjigo o Marie Curie, in kakor deklice vedo, da bodo postale učiteljice ali zdravnice, se je v meni zbudilo zanimanje za kemijo. Ostalo je najbrž naredila učiteljica kemije, ki me je dokončno navdušila za to vedo. Zanimivo pa je, da je ista učiteljica mojega moža od nje odvrnila.
Torej nikdar ne veš, kdaj bo učiteljica neizogibno utrla tvojo življenjsko pot?
Dregnili ste v pomembno točko. Ni dovolj, da nam uspe zvabiti meščane enkrat na mesec v kavarno, kjer jim na primer razlagamo fiziko ali kemijo. Glavno se zgodi že v osnovni šoli. Načeloma sem proti frontalnemu pouku, saj potem na fakulteti študenti ob koncu študija še vedno čakajo, da jim snov pojasniš. Skoraj ni odziva. Vse življenje so nas učili: sedi, bodi tiho, poslušaj, potem napiši, kar si slišal. Če bi bilo malo več praktičnih zgledov, poskusov … Neskončno zanimivi so. Pa ne igranje, ampak zgodbe o pojavih. Ko se učimo neko snov, je pomembno, da razumemo, kje v življenju se s temi pojavi srečujemo. Zelo zgodaj moramo spodbujati možgane, da razmišljajo, da iščejo odgovore in nova vprašanja. Mislim, da je vse preveč usmerjeno v pomnjenje in manj v razmišljanje.
In tako otroška zvedavost zlagoma izpuhti?
Ni nujno. Na Institutu Jožef Stefan imamo skupino, ki malčke in šolarje navdušuje z zabavnimi kemijskimi poskusi. Krasni so! Mislim, da znanja, ki ga mimogrede naberejo, zlepa ne pozabijo. Morda so to bodoči znanstveniki.
Današnji mladi starši so odraščali ob Baltazarju in oddaji Pamet je boljša kot žamet. Na koga se lahko naslonijo njihovi otroci?
Vnukinja gre zelo rada v Hišo eksperimentov. Tam si širi obzorje in vidim, da jo vedno več stvari zanima. Risanka, kakršna je Baltazar, ji tudi ne bi škodila. Žal smo danes priča ogromni produkciji igrač, ki v otrocih vzbudijo željo imeti, težko pa bi rekli, da spodbujajo njihovo ustvarjalnost in težnjo po raziskovanju.
