Tiskane izdaje
Ljubljana – Poleti je temperatura zraka v glavnem mestu v primerjavi z okolico v povprečju višja za 1,8 stopinje Celzija, najvišje temperaturne razlike pa so tudi do štiri stopinje. Še posebno poletne noči ostajajo vroče in prebivalci se tudi ponoči ne morejo ohladiti.
Gre za pojav, ki ga strokovnjaki imenujejo mestni toplotni otok, nanj pa vplivata zgoščena pozidava in odpadna toplota zaradi človekove dejavnosti. Toplotni otok nastane zaradi večje akumulacije toplote v mestu kot v njegovi okolici. To je zaradi materialov, ki gradijo mesto, razlaga dr. Blaž Komac, vodja oddelka za naravne nesreče na Geografskem inštitutu Antona Melika (GIAM) ZRC SAZU. Beton, na primer, sprejme več toplote na enoto prostornine kot, denimo, travnik. Visoke stavbe, betonirana in asfaltirana zemljišča pa ponoči oddajajo toploto dolgovalovnega sevanja, ki se akumulira v ozračju, zato se mesto tudi ponoči ne ohladi.
Toplotni stres
Pri tem dr. Komac opozarja, da je toplotni otok nekaj drugega kot vročinski val, za katerega je značilno obdobje visoke temperature za večje območje, denimo celotno Evropo, kot je bilo v letih 2011 in 2003, ko je v Evropi umrlo 35.000, v Sloveniji pa 300 prebivalcev več kot ponavadi. Tudi zaradi tega pojava so države EU začele razmišljati o težavah zaradi visoke temperature v mestih. Poleg toplotnega stresa, ki ga doživljajo prebivalci, so negativni vplivi mestnih toplotnih otokov še slabša kakovost zraka oziroma onesnaženost z dušikovim dioksidom in prašnimi delci, omejeni vodni viri ter večja poraba elektrike zaradi delovanja hladilnih naprav.
Zaradi tega bi morali biti dolgoročno zaskrbljeni in to upoštevati pri urejanju mesta, pravi dr. Komac. Prva težava je neprilagojenost mestne infrastrukture v najširšem smislu, tako pri urejanju prometa in gradnji stavb, kot tudi pokanje vodovodnih cevi zaradi posedanja tal ob suši. Druga težava je slaba ozaveščenost ljudi. Z ustreznimi prilagoditvami bi lahko prihranili veliko težav in energije. Navsezadnje pa bodo na to vplivale tudi družbene spremembe, denimo staranje prebivalstva, saj starejši, tako kot tudi otroci, težje prenašajo vročino; pri tem je več obolelih in v bolnišnicah bi potrebovali več postelj itn.
Povezati znanstvenike in prostorske načrtovalce
Vremenoslovci so v Ljubljani prvič zaznali problem toplotnega otoka leta 1999 v okviru projekta Karta klime in izdelali smernice za ustrezno prostorsko načrtovanje. Pred tremi leti pa se je začel projekt Strategije in ukrepi za blaženje učinkov mestnega toplotnega otoka (projekt UHI, Urban Heat Island), ki se končuje konec tega meseca, sodelovalo je 18 partnerjev iz srednje Evrope, vodilni je Okoljska agencija dežele Emilia - Romagna (Italija). Njegov namen je povezati znanstvenike in občine oziroma prostorske načrtovalce v srednji Evropi, da bi ublažili učinke toplotnega otoka, spoznali negativne posledice in ustrezne ukrepe vključili v načrtovanje prostorskih dokumentov oziroma v oblikovanje mesta. Sodelujejo Bolognja, Benetke, Stuttgart, Varšava, Dunaj, Budimpešta, Praga in Ljubljana.
Projekt UHI v številkah
Vrednost celotnega projekta je 3.983.054 evrov, od tega je 3.146.482 evrov sofinancirano iz sredstev EU. Izvaja se v okviru programa Srednja Evropa in je sofinanciran iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Slovenska partnerja sta MOL in GIAM ZRC SAZU, predvidena vrednost projekta za Ljubljano je 502.487 evrov, od tega EU prispeva 427.114 evrov (85 odstotkov), lastna udeležba pa je 75.373 evrov (15 odstotkov).
V Ljubljani so za merjenje temperature v vseh letnih časih izbrali okolico gospodarskega razstavišča (v bližini meteorološke postaje Bežigrad) in ga primerjali z območjem v bližini meteorološke postaje Brnik. Pripravili so dva scenarija, ki bi ju lahko upoštevali ob morebitni prenovi območja okoli gospodarskega razstavišča v prihodnje. Po prvem bi ozelenili asfaltirano parkirišče za razstaviščem, po drugem pa dodali vodno površino, ki bi hladila območje.
Projekt UHI v Ljubljani so razširili še s satelitskim termičnim snemanjem celotnega mesta, ki meri temperaturo tal. Dr. Krištof Oštir, dr. Žiga Kokalj in Rok Cedilnik z Inštituta za antropološke in prostorske študije (IAPŠ) ZRC SAZU so s preračunavanjem ugotovili, da se je v zadnjih petnajstih letih, ko je mesto zraslo, težišče toplotnega otoka premaknilo iz središča na obrobje mesta, na območja velikih trgovskih središč. Izstopajo predvsem BTC ter industrijski obrati in skladišča v okolici, pas industrije in velikih prodajno-skladiščnih poslopij v Bežigradu, območje nekdanjega Litostroja in Gorenja Tiki ter industrijski obrati in nakupovalno središče v Stegnah; nekoliko manj pa še nakupovalni središči na Rudniku in Viču ter vzhodni del industrijske cone Ježa. Ugotavljajo, da k temu pripomorejo velike parkirne površine, ki absorbirajo ogromno toplote. V središču mesta pa so najtoplejši deli tovarna Union, Fakulteta za šport, okolica Nazorjeve ulice, klinični center in železniški tiri ob glavni postaji.
Ukrepi za hlajenje mesta
Učinek mestnega toplotnega otoka lahko zmanjšamo s primernimi ukrepi, kot so nove zelene in vodne površine in s koridorji, ki omogočajo dotok svežega zraka s hladnejših delov mesta ali z mestnega obrobja, pravi dr. Komac. Za hlajenje mesta so pomembni zeleni klini, ki omogočajo dotok hladnejšega zraka. V Ljubljani so to Rožnik in Šišenski hrib s Tivolijem, Grajski grič z Golovcem in zaledjem, južni Barjanski klin ter severovzhodni in severozahodni Savski klin (ravnina ob Savi). V mestu so pomembni odprti koridorji, odprte, široke ulice, ki jih ne zaprejo visoke zgradbe in reka. Visoki trnovski bloki v Ljubljani na primer omejujejo dotok svežega zraka z Barja.
V okviru projekta UHI so pripravili več pilotnih akcij za blaženje učinkov toplotnega otoka, nujno pa bi bilo tudi več ozaveščanja in spodbujanja ljudi k skrbi za ta vidik, meni dr. Komac. Na Prulah so aprila letos postavili telovadno hiško z zeleno streho in v Novih Fužinah marca posadili 110 dreves. Med predlogi so tudi žepni parki v ulicah z dvostranskim bočnim parkiranjem, maja so jih postavili pet, vendar bi bila lahko izdelava bolj dodelana; skupaj jih je načrtovanih 31. V ta sklop pa spada tudi zaprtje osrednjega dela Slovenske ceste septembra lani in njena začasna ureditev.
Povečevanje zelenih površin
Med priporočili za prihodnje urejanje in načrtovanje prostora v mestih je povečevanje zelenih površin in upoštevanje povezave med zelenimi klini, ki povezujejo mesto z okolico in omogočajo dotok svežega zraka. Sodobnejša in finančno zahtevnejša rešitev so zelene strehe na javnih površinah, kar je razširjeno še posebno v Nemčiji. V Ljubljani ima takšno streho zgradba Leka na manjši površini in nekaj zasebnih hiš. V novi pediatrični kliniki so hoteli postaviti balkon, ki bi ga ozelenili, kjer bi se lahko igrali otroci, pa se je izvedba ustavila na ministrstvu za zdravje. Sodobnejša rešitev so tudi zelene fasade s sistemom za namakanje, še posebno veliko jih je na Dunaju, kjer jih spodbujajo s subvencijami za obnovo fasad. Ena od rešitev je tudi čim več podhodov in arkad v zgradbah, kar je značilno za Bologno, ki omogočajo senčenje. Zelo pomembne so tudi vodne površine, reke in ribniki, mesta pa lahko za blaženje vročine uporabijo vodomete in pršila; lani je bila v Ljubljani na Bregu vodna zavesa, tega pa bi bilo lahko v mestu veliko več. Rešitev so tudi pitniki, ki so v Ljubljani na 22 lokacijah. Pomembno je tudi senčenje z drevesi po ulicah in med hišami, česar je v Ljubljani premalo. Med pomembnimi ukrepi sta tudi usmerjanje poselitve in urejanje prometa, pri čemer so podzemne garaže dobra rešitev, razlaga dr. Komac.
V Ljubljani so oblikovali tudi spletni atlas (UHI atlas), orodje za predstavitev različnih dejavnikov za pojav mestnega toplotnega otoka; prikazuje podatke za celotno Srednjo Evropo, podrobneje pa so prikazani podatki za mesta, ki sodelujejo v projektu (na spletni strani http://gismo.zrc-sazu.si/flexviewers/UHIAtlas). Če bodo projekt nadaljevali, kar je odvisno predvsem od finančnih sredstev, si želijo, da bi te podatke prikazovali v trenutnem stanju.
