Tiskane izdaje
Ljubljana – Iz podatkov, ki jih komisiji za preprečevanje korupcije sporočajo občine, bi lahko sklepali, da lobiranja na lokalni ravni skorajda ni. Tudi največja slovenska občina je od leta 2011, odkar je na voljo seznam lobističnih stikov, prijavila le enega, in še ta je označen kot »nelobističen«.
V vseh 212 občinah so v zadnjih petih letih, odkar protikorupcijska komisija zbira podatke, prijavili šestnajst stikov z lobisti. Iz javno dostopnih, a pomanjkljivih podatkov je razvidno, da so na lokalne odločevalce poskušali vplivati predvsem v zasebnih gospodarskih družbah. V največji občini, na MOL, so edini zapis o lobističnem stiku prijavili lani, ko se je direktorica mestne uprave Jožka Hegler sestala z Mihaelom Ciglerjem, predsednikom slovenskega združenja lobistov, ki je, kot so sporočili komisiji za preprečevanje korupcije, »izvajal vplivanje v imenu podjetja Uber z namenom moralne podpore ob vstopu na trg prevozov potnikov v Ljubljani«. Prijavo so v KPK sicer evidentirali kot »nelobistično«, ker da »niso izpolnjeni vsi pogoji za zakonito lobiranje«.
Ko poskuša posameznik ali registrirani lobist vplivati na odločitev tistih, ki so aktivni na področju oblikovanja in sprejemanja zakonodaje ter javnih politik, in to počne nejavno ter v imenu neke interesne organizacije, je to v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije opredeljeno kot lobiranje. Za dejanje lobiranja se tako šteje »vsak nejavni stik lobista z lobirancem, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja odločitev« v javnih zadevah.
Da so pri tem sicer siva polja, opozarja Goran Forbici, direktor krovnega združenja nevladnih organizacij CNVOS. »Poslovno dogovarjanje po zakonu ni predmet lobiranja, ker to sodi med poslovanje občine, in ne med njeno oblastno vlogo, medtem ko se lobiranje nanaša samo na dimenzijo oblasti.« Kaj pa moralna podpora, kot jo je na MOL iskal Uber? »KPK zakonodajo raje bere ožje in poskuša biti pri tem rigorozen, je pa branje lahko različno,« odgovarja Forbici. Poudarja pa, da v največji občini prav gotovo potekajo lobistični sestanki o javnih politikah. »Nekaj bi bilo zelo narobe s to občino, če jih ne bi bilo. Očitno pa nočejo vedeti, kaj jim nalaga zakon.«
Zakon po občinsko
Na vprašanje, kako to, da so od leta 2011, odkar pri KPK vodijo podatke o lobističnih stikih, prijavili zgolj enega, na MOL odgovarjajo: »Lobiranje je opredeljeno v 56. členu zakona o integriteti in ga lahko izvajajo samo registrirani lobisti. Tovrstnega stika, ki bi ustrezal definiciji lobiranja, v MOL ni bilo, zato tudi ničesar nismo prijavili.« Toda zakon, ki ga citirajo na občini, govori tudi o lobiranju neregistriranih lobistov: »Oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, se za ta namen ni dolžna vpisati v register lobistov. Enako velja za zakonitega zastopnika ali izvoljenega predstavnika interesne organizacije.«
Da je »sivo polje nenadzorovanega lobiranja najbolj izrazito na lokalni ravni«, poudarjajo pri KPK. »Organi lokalne samouprave odločajo o vrsti zadev, ki so še kako izpostavljene različnim vplivom in poskusom uveljavljanja socialnih, finančnih, ekonomskih in drugih interesov na nejaven način. Koliko je takšnih stikov, lahko le ugibamo, predvidevamo pa, da je številka visoka.« Zakaj po njihovem občine lobističnih stikov ne prijavljajo? »Ali zaradi nepoznavanja regulacije lobiranja in hkrati nerazumevanja smisla regulacije ali nespoštovanja zakonskih določb o lobiranju,« odgovarjajo na komisiji, kjer poudarjajo, da poročanje o lobističnih stikih sledi cilju zakona – doseganju transparentnosti nejavnih stikov. »Dejstvo je, da so občine lobistične in da so nedovoljeno lobiranje zaznale kot tveganje v načrtih integritete, posredovanih s komisije, kljub temu pa ostajajo pasivne,« še opozarjajo na KPK.
Irena Bačlija s katedre za analizo politik in javno upravo pri fakulteti za družbene vede poudarja, da imeti lobistični stik samo po sebi ni nič slabega: »Lobiranje pomeni stik predstavnika neke interesne skupine z namenom prepričevanja odločevalca. Je pa res, da smo vzpostavili sistem, ki naj bi deloval tudi brez tega.« Pri tem Bačlija spomni na resolucijo o normativni dejavnosti, ki jo je državni zbor »zaradi priprave in sprejemanja kakovostnih predpisov« sprejel leta 2009 in predvideva zgodnje vključevanje javnosti pri pripravi predpisov. »Resolucija natančno določa, da se v vseh fazah priprave predpisov vključuje zainteresirane deležnike, in to bi moralo biti dovolj. Težava pa je, da odločevalci tega ne počnejo in ne vključujejo javnosti. In tako to izkoristijo lobisti in poskušajo vplivati, da kaj dosežejo,« meni Bačlija. Tudi v novi strategiji za razvoj lokalne samouprave do leta 2020 je sodelovanje javnosti izrecno navedeno, je pa po njenem vprašanje, ali se bo res izvajalo.
Velika in mala lobiranja
Forbici iz krovne nevladne organizacije, v kateri so nedavno pripravili pripombe na nov predlog zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, poudarja, da so sicer razlike med večjimi in manjšimi občinami. »Pri velikih občinah imamo opraviti z veliko denarja, sistem je podobno kompleksen kot nacionalni, zato prihaja do vplivanj, za katera ne vemo, a imajo posledice.« Pri manjših občinah se po njegovem na vsakodnevni ravni dogaja to, čemur bi lahko rekli lobiranje.
»Predsednik gasilskega društva sreča župana in mu reče, da bi bilo dobro, da bi društvo zamenjalo avto ali obnovilo cevi. V občinskem proračunu je tako treba nameniti več denarja za požarno varnost v občini. To je tipičen primer lobiranja, ki bi ga občina po zakonu morala prijaviti,« navaja Forbici, a se ob tem sprašuje, kakšna bi bila vrednost prijavljanja vseh tovrstnih stikov. »Takšnih lobiranj je ogromno, toda ta so predvsem zelo transparentna. To so zadeve, ki niso skrite. In kaj potem prinaša prijava? Bi KPK ali pa komurkoli koristilo, če bi občina Kidričevo na leto poročala o šeststo lobističnih stikih?« se sprašuje direktor CNVOS.
»Seveda se ne smemo slepiti, da lobiranje ni nevarno, daleč od tega. Toda treba je gledati s trohico razuma in se vprašati, kako ga narediti vidnega, predvsem pa s kakšnimi ukrepi preprečiti, da lobiranje ne bi imelo negativnih posledic. S prizadevanjem, da bi videli čisto vse, se nam lahko prej zgodi, da bo več izginjalo, ker bodo ljudje začeli zadeve načrtno skrivati.«
