Skvot, prostor za vse tiste, ki si upajo misliti drugače

V 40 letih so aktivisti zasedli nekaj zapuščenih prostorov - skvotov. Zasedbe so po njihovem mnenju nujnost.

Objavljeno
29. junij 2016 19.44
rsi-Tovarna Rog
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec

Ljubljana - »Če nimaš denarja, si pomagaj sam; če nimaš prostora, crkni,« so na razmere opozorili v Mariboru, ko so pred dvema desetletjema zasedli nekdanjo vojašnico. Na podobne probleme ob zasedbah praznih prostorov opozarjajo tudi danes.

V mariborskem Kulturnem centru Pekarna so pred kratkim praznovali 22 let od zasedbe in v tem času so se upirali gentrifikaciji mesta. Podobno pravijo tudi v Rogovi skupnosti v Ljubljani, kjer so prostore nekdanje tovarne leta 2006 odprli za javnost. Takrat so aktivisti in umetniki zasedli tudi prostore zapuščenega Narodnega doma v Novem mestu, ki deluje po podobnih načelih kot Rog.

Zametki skvoterstva segajo v srednji vek, v moderni dobi pa se je pojav manifestiral predvsem kot barakarsko naselje, kadar je motiv pomanjkanje osnovne infrastrukture ter avtonomnih con, kadar je gonilo upiranje družbenim normam. »Gre za problem kapitalističnih družb, ki ljudem odvzemajo moč odločanja,« opozarja Andrej Kurnik, ki je sodeloval pri zasedbi Roga. Ta je po njegovem mnenju zanimiv, ker se temu upira: »Ljudje poskušajo dobiti nazaj mehanizme moči. Ko se bo pokazalo, da je mogoče kaj spremeniti, se bo spremenilo tudi mnenje o Rogu.«

Slovenski skvoti: od začetka do danes

»Tovarna se je nenadoma pojavila na mentalnem zemljevidu občinskih funkcionarjev, ki so se še pred tem obnašali, kakor da ta ogromni kompleks ne obstaja,« so zapisali uporabniki Roga, ko so letos praznovali deset let od zasedbe prej praznih javnih prostorov v Trubarjevi ulici.

»Roga ne damo za gradbeno jamo,« je napis, ki zdaj namesto gradbene table visi v prostorih nekdanje tovarne koles Rog. Postavili so ga uporabniki, ki v njih desetletje brez elektrike izvajajo nepridobitne socialne, kulturne in športne dejavnosti. Andrej Kurnik, ki je sodeloval pri zasedbi Roga leta 2006, se spominja povsem zapuščenega in izropanega poslopja, ko je bilo najprej treba postaviti zaščitne ograje – to je tedaj dobilo tudi osrednje stopnišče v glavni, spomeniško zaščiteni stavbi. Potem je sledilo čiščenje prostorov, nato barvanje in urejanje.

»Roga ne damo za gradbeno jamo«. Foto: Jože Suhadolnik

Namen odprtja prostorov za javnost, kot so zasedbo nekdanje legendarne tovarne poimenovali, po Kurnikovih besedah ni bil skvot. »Namen je bil, da se odpre prostor, ki je degradiran, se ga napolni z vsebino in se vpliva na to, da se takšni prostori tudi sicer začnejo oživljati. Toda oživljati ne na način, kot to počne mesto kot lastnik v smislu, da jih je treba očistiti in skomercializirati, ampak na način, da mesto podpre, kar raste in se razvija od spodaj, od ljudi,« razloži politolog.

Narodni dom pripada narodu

Istega leta, ko je bila zasedba Roga, so aktivisti, umetniki in drugi zasedli prostore tedaj zapuščenega Narodnega doma v Novem mestu, ki so ga leta 1992 razglasili za kulturni spomenik, pozneje tudi za spomenik državnega pomena. »To je najstarejši narodni dom na Slovenskem in narodni dom je že po definiciji prvi skvot, ker pripada narodu oziroma ljudem, da ga uporabljajo,« pravi Sebastjan Šeremet iz AC Sokolc, ki tam ustvarja še danes. Pravi, da je delovanje podobno kot v ljubljanskem Rogu, le da v zelo manjšem obsegu. »Tukaj so doma umetnost, sociala in vsi, ki želijo ustvarjati nepridobitne vsebine in nimajo finančnih možnosti, da bi to počeli drugje.«

Tovarna Rog. Foto: Roman Šipić/Delo

Tudi tam so, podobno kot v Rogu, nazadnje organizirali pomoč za begunce, medtem ko je država na meji postavljala žico. Šeremet izpostavlja, da so se pred zasedbo prijavljali na kulturne razpise, a da so bili »bojkotirani«, zato so se odločili, da se sami organizirajo in zasedejo prostor, ki je v občinski lasti, a ga ni nihče uporabljal. »Za kaj drugega niti ni bilo izbire,« razmišlja. »Ali to ali pa, kaj, se izseliti?« Na spletnem profilu na facebooku v AC Sokolc redno objavljajo povezave o dogajanju v ljubljanskem Rogu s sporočilom: »Sokolc tudi brani Rog.« Takšni avtonomni prostori so nujni, pravi Šeremet.

»Če nimaš prostora, crkni«

Prva znana večja zasedba praznih prostorov se je zgodila leta 1977, ko so študenti zasedli vilo na Erjavčevi v Ljubljani in tako opozorili na prepočasno in nezadovoljivo reševanje stanovanjskega vprašanja mladih družin. Vse preostale večje zasedbe so se zgodile po slovenski osamosvojitvi.

Od zasedbe nekdanje vojašnice na Metelkovi v Ljubljani tako mineva 23 let in prav toliko časa tam deluje avtonomni kulturni center AKC Metelkova mesto, ki ga je mogoče najti celo v turističnem vodiču, ki ga ponujajo pri Turizmu Ljubljana. Prav letos so 22. obletnico zasedbe izpraznjenih vojaških objektov praznovali v Kulturnem centru Pekarna v Mariboru, kjer so, kot so sporočili tamkajšnji ustvarjalci, »včasih bolj, včasih manj uspešno soustvarjali raznovrstno skupnost v mestni četrti Magdalena in se tudi uspešno upirali gentrifikaciji mesta«. Že ob zasedbi leta 1993 so z letaki opozorili na razmere: »Če nimaš denarja, si pomagaj sam; če nimaš prostora, crkni!«

Metelkova. Foto: Matej Družnik/Delo

Srna Mandič, predstojnica centra za proučevanje družbene blaginje na fakulteti za družbene vede, ki je med drugim raziskovala skvote, pravi, da lahko na splošno govorimo o dveh vrstah skvotov; eni so bolj tihi, pri čemer ljudje potrebujejo prostor za eksistenco in pomenijo stanovanjsko nujo, medtem ko so drugi »bolj glasni, kolektivni z artikulirano pozicijo in zahtevami«.

Toda noben od njih ni novodoben pojav. »Skvoti so bili vedno in povsod prisotni. Gre za imanenten in večni konflikt med tem, da imajo formalni lastniki pravico in moč uporabljati ter razpolagati s prostorom, a tega ne počnejo, medtem ko so na drugi strani ljudje, ki bi želeli in potrebovali prostor, a nimajo finančne moči, da bi do njega prišli,« razmišlja Mandičeva. Pri tem spomni na zasedbo stanovanjske hiše v Prijateljevi ulici v Prulah leta 2003. Čeprav je bila hiša pred tem prazna in je propadala, ker je bila del zapuščinske razprave med dediči, je bil po policijski intervenciji skvot, znan po imenu Galicija, odpravljen, hiša pa je menda šla v roke eni do nepremičninskih agencij. Toda še vedno v njej ni nikogar in hiša propada. »To je škoda za Prule in za mesto, ki od tega prostora nimata ničesar,« meni Mandičeva. »To je negativen pojav tudi za skupnost. Očitno ima lastnik pravico delati tudi slabe in nekoristne stvari za mesto.«

Ljubljanski Rog je po njenem v tem pogledu nekaj posebnega: »Gre za daljše kolektivno delovanje, za obliko samoorganizacije in samooskrbe ljudi, ki potrebujejo prostor za ustvarjanje, srečevanje in diskutiranje. Zdi se, da je to neka inovacija v tem prostoru in jo lahko razumemo tudi kot eksperiment, kot model, ki bi ga lahko na koristen način uporabili, ko gre za skupnostno delovanje nasploh.«

Skvoterji iz bivše tovarne Rog. Foto: Jože Suhadolnik

Enklave alternativnih praks

»V zadnjih desetih letih si javni prostor zelo prisvaja kapital z oglasnimi panoji in zasedbami zelenic,« opozarja Mandičeva. »Na tem področju se dogajajo velikanski premiki, ki pa so zaviti v dizajn in ekonomsko učinkovitost. Kapital si piše tudi svoja pravila in zakone ter je močen pri interpretaciji. Prostori, kot je Rog, so enklave, v katerih stvari delujejo drugače kot v družbi. Poskušajo se izmikati logiki trga, kapitala in strankarskega življenja, ko so politične stranke povsem okupirale prostor javne diskusije in si ga prisvojile.«

Da tovrstni prostori delujejo kot neposredna oblika kljubovanja kapitalistični logiki in njenim zagrajevanjem in jih je zato mogoče videti kot odgovor in upiranje neoliberalnemu sporočilu, da ni nobene alternative, je v Časopisu za kritiko znanosti leta 2013 ugotavljala Sara Pistotnik. Njihovi učinki so po njenem tudi na ravni simboličnega: »V družbeno realnost potisnejo preplet drugačnih vrednot, ki so v očitnem nasprotju z neoliberalno logiko urbanističnega vladanja v mestu. So njena antiteza, ki prisega na neprofitnost, nehierarhičnost in vključevanje. Osvoboditev in vzpostavitev avtonomnega prostora tako pomeni odpiranje prostora, drugače privatiziranega in zaprtega, ki ima v sebi vgrajene mehanizme za zagotavljanje enakosti v mestu.«