Srčne trojke na poti tovarištva

Ljubljana – »Pot spominov in tovarištva je spomenik neukrotljivosti vere v svobodo in zmagovitost človečnosti, s pogledom naprej na spomenik prihodnji, današnji Evropi,« je leta 2006 zapisal Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar, kritik in politik ter prvi predsednik Društva Zeleni prstan, ki skupaj s podjetjem Živa, ki zaposluje skoraj izključno invalide, skrbi za urejenost Poti.

»Po poti se sprehajajo množice današnjih meščanov, sem prihajajo po svoj vsakdanji trenutek svobode in oddiha, po hipec sprostitve in sreče,« je nadaljeval Kmecl.

A poti, kot jo poznamo danes, dvajset metrov široko in na nekaterih krajih obdano z drevoredom, ne bi bilo, če je v osemdesetih letih ne bi gradili številni prostovoljci mladinskih brigad. Tudi v spomin nanje so včeraj svoj napor na teku in pohodu posvetili številni udeleženci.

Prav v teku trojk, edinstveni tekaški prireditvi, kjer mora trojica tekačev ves čas teči skupaj, člani tekaške ekipe FRI Integration data team vidijo najbolj čisto obliko tovarištva. »Člani se morajo medsebojno bodriti in si pomagati, drugače ne gre.«

Večina tekačev, tako tisti, ki so se podali na 12,5 kilometra dolgo, kot tudi tisti na 29-kilometrski preizkušnji, je cilj dosegla kot ekipa. Le malo je bilo onih, ki so zaradi zdravstvenih ali drugih težav sotekačev v cilj pritekli sami.

Z nasmejanimi obrazi, visoko proti nebu sklenjenimi rokami, v pravem timskem duhu medsebojnega spodbujanja in ob spremljavi otroškega pevskega zbora osnovne šole Nove Jarše je skupno v ciljno areno priteklo 2058 trojk. Od tega se jih je na težjo preizkušnjo podalo 227. Na topel in sončen majski dan je bilo na cilju precej osveževanja z vodo.

Z urejenostjo trase in organizacijo so bili udeleženci zadovoljni. »Bolje kot lani,« so nam dejali zmagovalci daljše preizkušnje iz ekipe Nanos. Nanos je slavil v vseh treh kategorijah: moški, ženski in mešani. Da so na preizkušnjo zelo dobro pripravljeni, se je videlo že na prvi pogled, saj so v cilj pritekli zelo spočiti. Kot so nam zaupali, niso ponovili napake prejšnjega leta, ko so se v prvi del poti prehitro zagnali. Tokrat so na začetku tekli bolj umirjeno in moči prihranili za konec.

V malo manj tekmovalnem duhu so se teka udeleževali drugi. Sabina Vrhnjak je letos tekla prvič. Člana ekipe sta zadnji trenutek odpovedala, tako da je na družbenih omrežij zadnji hip našla neznana sotekača. »Izkušnja je odlična, tek čez bregove Golovca, ki ga imam sicer pred domačimi vrati, pomeni popolnoma drugačno izkušnjo, če te vleče naprej energija številnih nasmejanih obrazov. Obljubili smo si tudi, da do prihodnjega leta naberemo kilometre v nogah in se skupaj podamo na 29-kilometrski tek.«

Šolarji, starejši

Teka, sicer le na trikilometrski poti, so se udeležili tudi osnovnošolci in srednješolci. In ni jih bilo malo. Prišli so s takšnimi in drugačnimi razlogi. Bodoče maturantke Katja, Ira in Larisa, ker je za uspešno opravljeno športno vzgojo to od njih zahtevala učiteljica. Kljub temu so bile nad tekom zelo navdušene. »Teči je res prijetno, še posebej, ker smo se med seboj spodbujale,« so se strinjale. In kaj za mlada dekleta pomeni tovarištvo? »Ob tej besedi se spomnim na neko osebo, ki ji ni vseeno zame.«

Tekli so tudi starejši. Med njimi 78-letni Ivan Bah, ki se teka udeležuje »odkar pomnim.« Po njegovem mnenju je šport najboljša investicija v zdravje, v življenju pa so pomembne ljubezen, tovarištvo in poštenje.

O vrednotah

Generacijsko je bil pisan tudi 32,56-kilometrski pohod po Poti spominov in tovarištva. Tisti, ki so prehodili celotno pot, so na svoji začetni, ki je hkrati tudi končna točka, prejeli medaljo. Osem kontrolnih točk je, pomenljivo, v lokalnih gostilnah, ki so bile tudi tokrat polne. Za 81-letnega Toneta pohod pomeni predvsem spomin na nekdanje čase, kjer tovarištva ni manjkalo. Sedeminšestdesetletni Uroš pa meni, da je tovarištvo nekaj, na kar smo danes pozabili.

Nanj je v govoru na proslavi ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, ki je tokrat potekala na ljubljanskem Trgu republike, spomnil tudi župan Zoran Janković. Prepričan je, da nam bo tudi v teh časih uspelo, če bomo prevzeli vrednote partizanskih borcev, ki imajo tovarištvo v krvi.

Kot slavnostni govornik je prvi predsednik republike Slovenije Milan Kučan v govoru poudaril pomembnost boja proti okupatorju. »Svobodoljubja ni mogoče zatreti. Ni mogoče pokoriti naroda, ki se zaveda pravičnosti svojega boja. To smo potrdili tudi Slovenci,« je dejal. Nekateri udeleženci pa so se ob tem spraševali, kakšno svobodo smo si sploh priborili.