Stanovanje ni vse, a brez njega ni nič

Ljubljana – Annalis Dürr že dvajset let vodi neprofitno posredovalnico stanovanj v Zürichu. Od leta 1994, ko so odprli prvo pisarno fundacije Domicil, so več tisočim pomagali priti do stanovanja. Financirajo se s provizijami od posredništva, donacijami in iz mestnega proračuna.

Fundacija Domicil je povezava med nepremičninskim trgom, iskalci stanovanj in socialnimi ustanovami. Zavzemajo se, da bi tudi ljudje, ki živijo v materialno slabih razmerah, prišli do primernih in za človeka dostojnih stanovanjskih prostorov, kajti kot pravi Dürrova, ki je v Slovenijo prišla na povabilo društva Kralji ulice, »stanovanje ni vse, a brez njega ni nič«. Švicarska fundacija je tudi sofinancirala slovenski projekt Kraljev ulice in stanovanjskega sklada MOL, v okviru katerega brezdomcem in drugim stanovanjsko ogroženim zagotavljajo ustrezno in trajno bivališče.

»Tudi v Švici poznamo revščino, in da si reven v bogati državi, je še težje sprejeti. Pomanjkanje nastanitev za revna gospodinjstva povzroča visoke socialne in ekonomske stroške. Varna in primerna nastanitev pa po drugi strani sprošča energijo na primer za iskanje službe,« pravi vodja fundacije. »Za ljudi s skromnimi prihodki je nastanitvena situacija ključni dejavnik, ki določa, ali bo šla njihova pot navzgor ali pa se bodo ujeli v začarani krog socialne izključenosti.«

Katere so glavne aktivnosti fundacije Domicil?

Naša osrednja naloga je iskanje stanovanj predvsem za tiste, ki si jih nimajo možnosti sami poiskati. S tem se ukvarjamo tako rekoč vsakodnevno. Ko nekoga nastanimo, z njim ostanemo v stiku in skrbimo, da stanovanje ohrani. V imenu najemnika podpišemo najemno pogodbo in zanjo solidarnostno jamčimo. Se pa zgodi, da tudi sami kdaj plačamo najemnino. Prav tako drži, da ko to nalogo enkrat prevzamemo, deložacij skorajda ni več.

Kako pa sicer preprečujete prisilne izselitve? Menda se to v Švici zgodi že po prvi neplačani najemnini?

Da, to je res. Z najemodajalcem se, če se najemnik obrne na nas, največkrat pa jih k nam pošljejo socialne službe, poskušamo pogoditi o odlogu in obljubimo, da bo odslej fundacija skrbela za to, da bo najemnina plačana. Če so težave s sosedi, jih prav tako poskušamo rešiti, hkrati ljudi učimo, kako živeti v stanovanju in kako biti najemnik, ker tega vsi ne znajo. Doslej smo sklenili več kot tisoč petsto najemnih pogodb za približno 4300 odraslih, s čimer smo našli dom več kot dva tisoč otrokom. Pri večini nam uspe, da lahko ostanejo v svojih stanovanjih.

Kaj se zgodi s tistimi, pri katerih ne morete preprečiti deložacije? Kateri so razlogi?

Te namestimo v tako imenovana krizna zavetišča, ki so v rokah mestne uprave, na voljo so tudi družinski hostli, a vse to so zgolj začasne rešitve. Krivda, če lahko tako rečem, je na strani obojih – tistih, ki ne znajo živeti v stanovanju in se ne držijo hišnega reda, pa tudi na strani najemodajalcev, ki nekaterim, najpogosteje gre za priseljence, preprosto nočejo oddati stanovanja. Kdaj se zgodi, da moramo tudi mi s katerim od najemnikov prekiniti pogodbo. Takih je od pet do deset na leto. Če pa je nekdo hudo zadolžen, ga niti ne vzamemo, to bi bilo za nas preveč tvegano. Če je veliko težav, je najemodajalca težko prepričati, naj najemnika vendarle obdrži v stanovanju. Sicer pa imamo tudi mi svoje meje.

Kje so te meje? Kdaj je tveganje za vas preveliko?

Morda se na prvi pogled zdi, da so ta tveganja zelo visoka, a ni tako. V zadnjih dvajsetih letih smo za najemnine plačali največ 16.000 evrov na leto. Pravzaprav lahko prevzamemo tveganja za vse, ne glede na to, od kod prihajajo, kdo so, ali znajo nemško ali ne, ali so stari ali mladi, bolni ali ne. Je pa večina ljudi, ki jim pomagamo, v dolgovih. Če so ti previsoki, jih ne moremo sprejeti.

V Švici imamo seznam neplačnikov stanovanjskih stroškov, v katerem so navedeni vsi dolgovi posameznika. Ko ta najema stanovanje, mora seznam pokazati najemodajalcu, kar je razumljivo, saj se hoče vsak najemodajalec prepričati, da bo najemnina plačana. In pri tem so najemodajalci zelo strogi. Pogodbe sklepajo s tistimi, ki imajo seznam prazen. Pri zadolženih zato posreduje Domicil, ki je tudi podpisnik najemne pogodbe. S tem se zavežemo, da bo najemnina plačana.

Nasprotno od Švice je v Sloveniji na voljo zgolj deset odstotkov najemnih stanovanj. Po drugi strani pa so pri nas občine polne praznih stanovanj.

Ljudi je treba prepričati, da presežne nepremičnine dajo v najem. Imeti prazno stanovanje je pri nas skorajda greh (smeh). To je velika priložnost, zato bi morale slovenske občine vlagati v ta stanovanja in jih dati v najem. To bi bilo dobro čim prej urediti, ker se razmere slabšajo, vse več ljudi je ob službo, vse več je brezdomnih. V mestih se lahko stanje za revne in tiste, ki nimajo priložnosti, še poslabša. Prazna stanovanja so vsekakor dobra popotnica.