Tiskane izdaje
Ljubljana – Miza z več kot dvesto telefoni pred Banko Slovenije je danes kradla pozornost mimoidočih na Slovenski cesti. Z njeno postavitvijo so v društvu Zaupni telefon Samarijan opozarjali, da je stiska del življenja vsakogar, a da je pomoč na voljo.
»Po enajstih letih sem dobila odpoved, ne vem, kako naprej. Kako naj povem otrokom? Imam kredit ... Ne morem govoriti na glas, prišla sem iz službe in on je spet znorel ... Ne morem več, to moram zaključiti, ne vidim več izhoda ...« Tak je bil eden od posnetkov na telefonih na Slovenski cesti. Šlo je za zaigrane stiske – temelj delovanja telefona je zaupnost in anonimnost – ki pa, kot je poudarila Sabina Gombač, strokovna vodja društva, odslikavajo resničnost: »Vse, kar nas stiska, je pomembno. Ko smo razmišljali, kako zaznamovati obletnico društva, smo prišli do spoznanja, da je stiska še vedno tabu in da na telefonu marsikdaj zaznamo, da je klicatelje sram, ker so poiskali pomoč, ker čutijo, da niso dovolj močni, ker ne zmorejo sami.«
Vse več osamljenih
Pred jutrišnjim mednarodnim dnevom preprečevanja samomora so tako postavili 70 metrov dolgo mizo, kot simbol 70 pogovorov, kolikor jih v povprečju v društvu vsak dan opravijo z ljudmi v stiski, nanjo pa namestili 220 telefonov, kolikor je v društvu prostovoljcev, ki so pripravljeni poslušati o stiskah. S fizično umestitvijo stisk v središče mesta so hoteli sporočiti, da se vsak kdaj znajde v stiski, da stiska obstaja in je del našega življenja, a da obstaja tudi pomoč.
V društvu opažajo, da se zadnja leta med ljudmi poglablja občutek osamljenosti in da o stiski pogosto težko spregovorimo z najbližjimi. Tako Gombačeva poziva: »Če zaznamo, da je naš bližnji v stiski, ali če nam nekdo potoži, da je v težavah, ga moramo jemati resno, vzemimo si čas zanj in ga poslušajmo, ne odmahnimo z roko, češ saj ni tako hudo. Naj začuti, da ni sam in da ima podporo.«
Telefon (prostovoljci, ki opravijo posebno usposabljanje, so dosegljivi na številki 116 123) že vsa leta deluje po načelih prostovoljstva in brezplačnosti. »V prvi vrsti je namen pogovora, da se človek razbremeni, da dobi občutek, da lahko govori o svoji stiski. Tu ni sodb, ni svetovanja, ni dajanja receptov, je samo aktivno poslušanje. Da sogovornik začuti bližino, da je sprejet, varen in da lahko razmišlja o svoji stiski brez strahu. Tako se ustvari prostor za nove poti,« pravi strokovna vodja društva.
