Strah pred iniciativami bi bilo treba premagati

Ljubljana – Prostorož je nastal leta 2004, spontano, iz želje po raziskovanju in razumevanju odprtega mestnega prostora. To je prvi stavek predstavitve na spletni strani društva, ki je v mesto pred skoraj desetimi leti pripeljalo idejo o oživljanju javnih prostorov. In jo tudi začelo uresničevati.

Naše glavno mesto v zadnjem desetletju ni doživelo le korenitih sprememb pri omejitvi prometa v središču ali tistih, ki so polepšale trge in nekatere ulice, velik pečat pri vdihovanju življenja ne povsem (ali sploh ne) izkoriščenim javnim prostorom daje tudi društvo Prostorož. Začelo se je z enkratnimi projekti, toda deset let kasneje je kristalno jasno, da mesto tovrstne kreativne rešitve in kultiviranje spregledanih javnih površin še kako potrebuje.

V opozorilo in kot poudarek

Park Tabor, Trubarjeva in Čufarjeva ulica ter Savsko naselje so le nekateri od tistih srečnih prostorov, ki so se jih dotaknile roke prostoroževcev. V njihovi, očem strašno prijazni pisarni v še eni od ulic, zaradi katerih jih srbijo prsti – Rimski ulici, nas sprejmeta dve od treh deklet, ki so se leta 2004 začele poigravati z idejo, da bi se dalo v mestu še marsikaj narediti. Predvsem pa v proces vključiti tudi prebivalstvo.

Arhitektki Maša Cvetko in Alenka Korenjak povesta, da so se najprej projektov lotevali samoiniciativno, v smislu »to nas moti, to bomo naredili«. Prvi projekt, ki so ga izvedle s pomočjo sponzorjev in občine, pa je bila desetdnevna preureditev enajstih atrijev v središču mesta.

Maja 2004 so tako izbrale enajst ambientalno privlačnih prostorov v starem mestnem jedru, večinoma na Mestnem, Starem in Gornjem trgu, poiskale njihove značilnosti in posebnosti, ki so jih želele predstaviti, in s tem v mislih v vsakega od prostorov postavile presenečenje. V atrijih so se tako med drugim znašli akvarij z ribicami, tristo kilogramov jabolk, ležalniki, hribovit travnik ter gredice s solato in jagodami.

Atrije, stopnišča in prehode so z dovoljenjem stanovalcev pred dogodkom in po njem počistili, zato, so zapisali na svoji spletni strani, »so prostori, v katere smo posegli, tudi po končanem dogodku ostali lepši in prijaznejši kot prej«.

»Vanje smo posegli kot opozorilo in da bi poudarili prostore, ki jih nihče ne opazi,« danes pove Maša.

Na glavo obrnjena arhitektura

Zdi se, da so bila dekleta – kasneje pa vedno širši krog sodelavcev, ki danes tvorijo Prostorož – res prva v mestu, ki so iz arhitekturne teorije revitalizacije javnih prostorov stopila v izvajalno prakso na tovrsten način.

Vendar, poudarjata obe sogovornici, za to, kar počnejo, nikakor ni nujna izobrazba s področja arhitekture. So pa, roko na srce, arhitekturo kljub temu, ali pa ravno zaradi tega, obrnile na glavo.

»Na fakulteti te učijo, da mora arhitekt znati prepričati, ne toliko poslušati,« razlaga Maša, »me pa vseeno precej več poslušamo«. Meni namreč, da drži tisto, da naj bi arhitekt vzgajal neko kulturo, »ampak ne na način, da si ti edini, ki veš, kako morajo ljudje živeti, in jim ta način za vsako ceno narekovati«.

»Predvsem smo prvi v smislu, da smo v tem merilu stvar izpeljali, tudi če ni bilo vedno dovoljeno,« se zasmeji Alenka. Veseli jo, da je danes tovrstnih iniciativ in posameznikov, ki si želijo oživiti in kultivirati posamezne prostore, vedno več. A vseeno je začetnikom precej težje, saj niti ne vedo dobro, kam se obrniti ali koga na občini zaprositi za pomoč.

Ključna je aktivna participacija

In kaj se je v mestu v zadnjih desetih letih spremenilo? »Kar zadeva javni prostor, je izboljšanje stoodstotno,« je prepričana Alenka. K temu je precej pripomoglo zaprtje dela mesta za promet, kar je tudi prebivalcem dalo novo izkušnjo, še pove. »Ljudje so se začeli bolj zavedati teh prostorov,« nadaljuje Maša, zato po njenem mnenju nastajajo nove lokalne iniciative še v drugih delih mesta. A spet se zatakne pri izvedbi, saj se nemalokrat znajdejo v slepi ulici.

»Mi smo v desetih letih že ugotovili, kdaj je treba koga poklicati, ko bi rad na primer nekje postavil stojala za kolesa,« razložita, »tisti, ki šele začenjajo, pa tega ne vedo, in to se nam ne zdi prav.«

Želita si predvsem, da bi se tako občina kot njeni prebivalci začeli zavedati, da je mogoče z aktivno participacijo pri oblikovanju javnih prostorov v mestu marsikaj narediti. Predvsem, opažata, imajo pri nas kakršnekoli iniciative negativen prizvok, vsaj tako je navajena občina. »To ni v resnici nič čudnega,« razmišlja Maša, »saj smo pri nas vajeni iniciativ, ki se nujno proti nečemu bojujejo. Zdaj, ko so nekatere tudi pozitivne in imajo jasne predloge, na primer da bi uredili otroško igrišče ali balinali na ulici, pa mesto ne ve čisto zares, kaj bi z njimi. S tem se je treba zdaj ukvarjati, delati je treba predvsem na tem, da ne bo strahu pred iniciativami, in po drugi strani poskrbeti, da bodo iniciative vedele, na koga se je treba obrniti, da jih bo podprl.«

Meni še, da ljudje sami nimajo navade, da bi se vključevali v urejanje prostora, »mogoče bi se kdaj lahko sami od sebe lotili kakšne delovne akcije, saj navsezadnje to delajo zase«. »Ta miselnost se je sicer že malo spremenila na bolje,« dodaja Alenka, »ampak tu moramo še vseeno kar precej narediti. Sem pa prepričana, da bi vse skupaj lahko postalo prav fino.«

Prostorož je torej v desetih letih prerasel v društvo, ki je pripomoglo, da so bili nekateri javni prostori deležni trajne preureditve. V parku Tabor se tako dogaja vse poletje in se bo tudi še septembra, v Savskem naselju se z dejavnostmi, ki jih izvajajo skupaj z društvom Mladi hišni prijatelji (MHP), počasi ustvarja lokalna skupnost, poživili so Čufarjevo ulico, na Trubarjevi pa letos že drugo leto poteka Trubarjeva tržnica, kjer lokalni pridelovalci ob sredah ponujajo svoje pridelke. Poleti je bilo malce zatišja, toda prihodnji teden se tržnica spet odpre.

Ko človek takole lista po projektih prostoroževcev, si lahko le zaželi, da bi kaj kmalu oko vrgli tudi na njegovo ulico.