Tiskane izdaje
Ljubljana – V mestu se je pojavil še en polis. Poleg Ljubljanapolisa je tu zdaj tudi Stripolis. Preveriti moramo seveda, kdo nam skače v zelje. Neimenovani viri namigujejo, da bi to utegnil biti Izar Lunaček. Kdo? Nekateri pravijo, da je filozof in stripar, drugi, da je stripar in filozof.
Vemo, kaj se je zgodilo, ko je markiz de Sade popeljal filozofijo v budoar. Kaj pa, ko jo zapišemo v stripovske oblačke?
S filozofijo se lahko predvsem izognem stripu s preveč naivno poanto. Na področju filozofije se po drugi strani nekaterim kolegom zdim preveč grafičen in shematičen. Vendar res ne vem, zakaj bi moral vsako poanto zanalašč zakomplicirati.
Kaj ste za striparja preveč filozofski, za filozofa pa preveč stripovski?
Samo za nekatere filozofe ... Rad bi, da bi bila filozofija komunikativna. Če se mi v članku iz pojasnjevalne sheme kaj izmuzne, to ujamem v novo shemo in tako dalje. V stripu pa na junakih lahko preverim, kako kaka filozofska konstrukcija deluje v življenju - če jo morajo odigrati žive osebe.
S polži in želvami praviloma nimamo dosti opraviti v življenju, v vašem stripu pa sta težka filozofa.
Ja, na živalih je mogoče fino predstaviti filozofske paradokse. Eden je revolucionar, drugi kapitalist, oba iz istega razloga. Polž očita želvi, da je navezana na svoj dom, priklenjena nanj in zato materialistka, vendar je polž enak, čeprav vztraja, da je revolucionar in vso lastnino nosi s seboj.
Kakor da živalim s prepričljivim argumentom (tudi v basnih) bolj zaupamo kot tistim, ki naj bi nas odgovorno vodili čez viharje …
Na prvi pogled samo čebljajo in jim nič ni jasno, toda s svojimi pogovori človeštvo razgalijo do kosti. Rad jih postavim na rob družbe, kjer lahko reči opazujejo napol od zunaj. Na trenutke jim podtaknem kakšen provokativen predmet, ker me zanima, kako se bodo znašle. Potem samo opazujem, kako reagirajo, in si vse zapišem.
Vsa drama njihovih življenj se odvije, medtem ko se s svinčnikom sklanjate na mizo? Sam.
Včasih opazim v svetu kako komično situacijo, ki jo dam potem odigrati svojim likom, včasih pustim, da se debate med liki v moji glavi iztečejo v zabavno poanto. V vsakem primeru pa mi zelo paše, če se sprehodim.
Vselej preprečite ulični svetilki ali prometnemu znaku, da se vam nalašč postavi na pot?
Če sem pri miru, mi dostikrat nič ne pade v glavo. Zato rad hodim po mestu. Kdaj pa kdaj se spomnim Baudelairja in njegov koncept sprehajalca ali takratne fascinacije nad vožnjo z vlakom. Kolikor razumem, so možgani bolj dejavni, če se jim spreminja scenografija.
Sicer pa, Izar, lahko pritrdite govoricam: vi vlečete vrvice iz ozadja Stripolisa?
Jaz in Janez Plešnar. Potrjujem, da sva organizatorja. Rada se skupaj na kavi navdušujeva nad dobrimi stripi in sva se vprašala, zakaj ne bi tega počela v družbi še drugih striparjev. Ker smo poklicno obsojeni na samoto, se nama je zdelo, da bi nam prijal stripovski ekvivalent civilne družbe.
Skupnost ni kakšna zlovešča celica, ob kateri bi bili še prebivalci mesta Gotham videti kot nedolžne ovčke?
To ni sovražni prevzem prostora, elitistična klika ali nov strateški lobi. Naš namen je dati prostor za predstavljanje in ustvarjanje dobrega stripa, konec. Vsak ima možnost predstaviti svoje delo ali pa avtorja, ki mu je všeč. Danes se bomo po Skypu sešli z najuspešnejšim spletnim striparjem Nicholasom Gurewitchem, avtorjem serije The Perry Bible Fellowship. Poslal nam bo, pazite to, še neobjavljen strip.
Ste se mu že prikupili. Ali menite, da imajo drugi precej boljše mnenje o nas, kot si mi sami?
Slovenci imamo velik potencial za ustvarjanje presežkov. A se omalovažujemo ali pa se važimo s svojimi uspehi v tujini. Oboje zato, da nam ni treba ničesar ukreniti. Ker se nam bodisi ne da bodisi nam gre tako in tako v redu. Lahko pa bi obrnili ploščo: imamo potencial, torej ga zalivajmo, in ne zatirajmo. Zdi se mi, da tu lahko pomaga tudi Stripolis. Če svoje delo javno predstaviš in dobiš fidbek, te to motivira. Morda je bolj stresno, ampak tudi bolj stimulativno.
Gradite mesto z vso njegovo infrastrukturo?
Platformo za povezovanje.
Boste opazneje navzoči tudi med meščani?
Mogoče se bomo sčasoma raztepli tudi po barih v centru, a za zdaj nam zadošča socializacija v Kinu Šiška. Če želim uporabiti pojma socialno omrežje, ker se sliši preveč strateško in namiguje na pridobivanje ključnih ljudi ob pravem času na pravem mestu. Namesto da bi stripar doma čečkal po papirju in se smilil samemu sebi, bo šel pač lahko enkrat na mesec med sotrpine. Ko vstopiš v javni prostor, taka skupna scena prepiha in osveži tvoje obsesije, fetiše in želje. Prevetritev pa poveča produkcijo in dvigne kakovost.
Bi Ljubljančan utegnil s katero svojo »značilnostjo« postati prepričljiv stripovski junak?
Seveda.
Bi reševal svet? Bi bil nosilec kakšnega družbenopolitičnega sporočila?
Saj so se že sprehajali po stripu, recimo pri Lavriču. Njegova Rdeči alarm in Ratman sta krasen zgled. Ratman je superheroj, ki živi v kanalizaciji. Ni preveč bister in občasno koga prebuta. Spomnim se prizora, ko vso noč popiva, union seveda, se pijan zlekne na sidro na Kongresnem trgu in štopa taksi, a mu ne ustavi. Nato dvigne sidro, z njim skoraj splošči taksi in je ves vesel, da je dobil prevoz. Ali ko s pločevinko piva jaha na zmaju z mosta in se počuti kot džek. Je superjunak in kronik obenem.
In še začinjen s humorjem?
Kar je zanimivo, ker se nam zdi, da nimamo smisla zanj. Na uradnih televizijah gledamo abotne smešnice iz naftalina, medtem ko entuziastični Gorenjci objavljajo noro hecne skeče na Youtubu, ki pa se ne prebijejo pod žaromete.
Se preprosto ne spodobi, da bi bila umetnost smešna? Ker bi bila sicer banalna?
Na enem bregu sedita Cankar ali Jančar, na drugem, recimo, Mazzini ali Blaž Ogorevc, ki zna fantastično združiti intelektualno in obsceno. Sedeža v kanonu nimata rezerviranega predvsem zato, ker nista trpeča.
