Tiskane izdaje
Ljubljana – Budilka zgodaj zazvoni … panika! … a sledi pomirjajoč preblisk: seveda, počitnice so. Bodisi se obrneš na bok in drnjohaš naprej bodisi te iz postelje zvabi ugotovitev, da končno lahko počneš tako rekoč vse, kar si želiš. Če se, recimo, pridružiš vodnici Tini Ponebšek, uživaj v potepanju po Ljubljani.
Ko ni treba več delati domačih nalog in se pripravljati na kontrolke, nastopi čas za …?
Začetek počitnic je čas velikega pričakovanja. Kaj se bo zgodilo? Koga bodo spoznali? Čakajo, da jih bodo starši usmerili v dogodivščine, potem bodo počeli vse tisto, za kar med letom ni bilo časa.
Kako bi si sami začrtali idealen dan?
Večina bi ga preživela s prijatelji na dvorišču. Druženje je v središču njihove pozornosti, ne pa hišna opravila.
Ne?
Prav je, da kaj postorijo, a jih ne bi s tem obremenila. Naj se v teh dveh mesecih znorijo in spočijejo. Je pa naloga staršev, da že kakšen mesec vnaprej razmislijo, kako bodo zapolnili njihove počitnice in kako jih bodo usmerili, sploh mlajše. Starejši bi že morali vedeti, kako najti pametno dejavnost.
Ali mladi ugotovijo, da popolno brezdelje med počitnicami ni najbolj zanimivo?
Hitro ugotovijo, da ležanje pred televizijo ni dovolj. Poleti jih vleče ven. Tako so mladi danes programirani: vajeni so razgibanega ritma, da že med letom obiskujejo tudi po pet krožkov.
Sprehod po mestu zamenja igrice in druženje s prijatelji?
Mlajše od desetega leta se še da premamiti v pustolovščine.
Starejšim pa je vse brezveze?
Dolgčas … spet bom moral nekaj delati. Ja, mesto je lahko polno dogodivščin, če jih pravilno predstaviš.
Kaj jih torej čaka?
Ljubljana ni med večjimi evropskimi mesti, a je velika za otroka. Če se pridružijo moji skupini Mini Ljubljana, jo odkrivamo po delčkih, potem jo poustvarjajo.
Vi začrtate pot, jo tudi prilagodite, če bi vas otroci obvestili, da se jim kakšen del mesta zdi brezupno dolgočasen?
Kar je zanimivo meni, ni nujno njim. Robbov vodnjak jih recimo res ne gane. Velja tudi obratno. Ko se dogovorimo na Prešernovem trgu, se vsi takoj zapodijo k maketi mesta. Tam se tudi najdlje zadržimo. Dvorišče v hiši Julije Primic, kamor vstopimo, da jim pripovedujem o njenem življenju, se jim prav tako zdi izjemno. Toliko že vedo o Francetu Prešernu, da zgodbo zlahka prepletejo s svojo domišljijo.
Koliko pa vedo o mestu?
Malo. Govorila sem recimo s 14-letnim fantom iz Ljubljane, ki je prvič videl Robbov vodnjak, zanj ni še niti slišal. Učiteljice imajo težko nalogo, ko jih morajo spoznati z mestom. V uradni ponudbi ni vodenja, ki bi bilo prilagojeno za mlajše.
Čeprav – vsaj videti je tako – Ljubljano vse pogosteje obiskujejo družine z otroki.
Drži, z vseh koncev sveta prihajajo. Dunaj, Berlin, Zagreb nimajo težav s sestavljanjem programa zanje. Iz obilice podatkov je vedno treba izluščiti temo, ki bi bila za otroke zanimiva. Z zgodovinskimi letnicami jih ne utrujaš, saj mlajši še ne razumejo koncepta časa. Seznaniš jih z zgodbami, oblačilno kulturo, vsakodnevnim življenjem. Ko razmišljamo o glasbi, se ustavimo pri operni hiši in se pogovarjamo, kako so opere peli nekoč, primerjamo jih z rockom in klasiko.
Si daste duška in jih glasno interpretirate?
Mesto ni zaprt prostor, zato s tem nimamo težav. Precej glasno oponašamo tudi škripanje tramvaja pred mestno hišo. Morate vedeti, da so takšna vodstva za otroke precej nezahtevna – ker jih le ne preobložimo z informacijami.
Kako zahtevno pa je zadržati njihovo pozornost?
Težko. Uravnani so na 45 minut, potem jim zbranost pade.
To ni urbani mit?
Res drži. Zato je program zastavljen tako, da ravno v tem času pridemo na tržnico, pojemo sadje in se pogovarjamo o preteklosti, vlogi branjevk in trga. Na kratko zaključimo, sledijo še ustvarjalne delavnice.
Medtem ves čas poslušajo, ali jih kam zanese?
Mlajši so, hitreje jih izgubiš. Vse kaj drugega jih zanima. Starejši pa sodelujejo. Predvsem jih rada seznanim s tem, na kaj morajo biti pozorni, ko vstopijo v neznano mesto. Opazujejo nanj, se poskusijo znajti, vprašajo za informacijo, se orientirajo po mostovih ali tablah. Opazovanje v teh letih še ni njihova vrlina.
V svojem mestu smo razmeroma tujci, tuja mesta pa kar navdušeno raziskujemo.
Gotovo delam komu krivico, ampak večina Ljubljane ne pozna.
Je zato potrebno tudi malo kritične refleksije?
Seveda. Z otroki se pogovarjamo o kakovosti življenja. Sami pravijo, da bi v Ljubljani živeli tudi, če bi lahko izbirali med drugimi mesti. Nenazadnje je le njihov dom, kot pravijo.
Jih torej med potjo opozorite še na kakšne mestne neprijetnosti?
Ko se pogovarjamo o kopijah in izvirnikih, jih seznanim z Robbovim vodnjakom in slabo izbranim marmorjem. Obelisk kopije je že razpokan in ga bo treba obnoviti. Mesarski most je lep, ampak ni praktičen, sploh ne pozimi, ko ti zlahka spodrsne. Ne zdi se mi potrebno kritizirati kar zaradi lepšega. Mesto je super. Sploh zdaj, ko je središče zaprto za promet.
Kakšna je vaša osebna raziskovalna taktika? Kako se lotite še neznanega mesta?
Raziskujem jih po delovni dolžnosti, saj vodim turistične skupine tudi po drugih mestih. Ko sem sama, se načrtno izgubljam. Če se mi pridruži sin, pa včasih pustim, da me vodi kar on.
