Tkanje prijateljstva pred kamero in za njo

Scenarij je šel nekako takole: Jošt in Žiga, nadobudna računalničarja, vdreta v šolski sistem, a ju dobijo. Za kazen morata opraviti družbeno koristno delo; poleg čiščenja pisarn, morata dva begunska vrstnika učiti slovenščino. Pot do prijateljstva vodi mimo pasti predsodkov, stereotipov in strahu pred neznanim. Ko Joštu izgine telefon, sta kljub temu, da se fantje zbližajo, prva osumljenca begunca.

Med snemanjem, ki je potekalo na različnih lokacijah po Ljubljani (v Dijaškem domu Ivana Cankarja, Tivoliju, na Špici, sedežu Slovenske filantropije, v Ziferblatu in baru LP) smo šestčlansko filmsko ekipo zmotili ravno med prizorom, ko natakar v lokalu najde izgubljeni telefon in ga izroči fantom. Alžirska begunca se pomenljivo spogledata, češ, no, pa je resnica prišla na dan, nato pa telefon odneseta slovenskima prijateljema.

»Prvi dan smo se razdelili v dve skupini in se pogovorili o tem, kakšni naj bodo liki in kakšno naj bo končno sporočilo filma, potem smo ideje združili,« je povedala Manca Dorrer, igralka in mentorica filmske delavnice, ki je minuli teden potekala v okviru projekta Blizu vas Društva zaveznikov mehkega pristanka (DZMP) iz Krškega, ki z društvom Terra Vera sodeluje pri projektu Craft Flow za družbeno vključevanje beguncev skozi ustvarjalnost (projekt sofinancirata Slovenija in Evropski socialni sklad). »Mladostnika - prosilca za azil sta predlagala, da bi zgodba govorila o težavah, ki jih imajo begunci. Njuno sporočilo je, če si begunec oziroma tujec, se življenje v novi državi začne na novo in težko je večkrat začeti znova.« Zaradi težav z jezikom, ki jim jih je pomagal prebroditi prevajalec Mustafa, v filmu ni veliko dialogov, osredotočili so se bolj na praktični del, snemanje in samo zgodbo.

Filmsko spoznavanje

Mustafa, priseljenec iz Egipta, ki je poleg prevajanja priskočil na pomoč tudi kot snemalec zvoka, stranski igralec, napisal pa bo tudi glasbo za film, je tudi nam pomagal prebroditi jezikovno oviro. »Pravita, da na delavnici uživata in da sta se prvič preizkusila v igri pred kamero ter v snemanju filma,« je prevajal vljudno in umirjeno pripovedovanje dveh Alžircev, katerih objavo imen in podobe so nam s filantropije prepovedali, saj sta mladoletnika v Slovenijo prišla brez spremstva staršev in sta trenutno v postopku za pridobivanje uradnega statusa beguncev. Prvi, navdušen nad samim tehničnim vidikom snemanja filma, si želi znanje, pridobljeno na delavnici, še poglobiti, saj ga filmsko ustvarjanje privlači. Drugi, ki sicer rad gleda arabske in ameriške akcijske filme, pa se je navdušil nad igranjem pred kamero, ki mu sprva sploh ni šlo. Predvsem pa je zanju sodelovanje na ustvarjalni delavnici popestritev dolgih dni, ki bi jih sicer preživljala za štirimi stenami azilnega doma.

Njuna slovenska vrstnika, ki sta že prej sodelovala na gledaliških in filmskih krožkih, ki jih vodi Dorrerjeva, sta povedala, da so v filmu želeli prikazati tudi brezbrižnost in nepoznavanje tematike beguncev med mladimi ter splošno nastrojenost do neznanega, ki pa se potem, ko jih pobližje spoznaš, razblini. »Ko smo se pogovarjali, naju je pretresla njuna zgodba, ki je njuno družino raztrgala in raztresla po vsej Evropi,« je povedal Žiga. Prijateljstvo, dom, družina, ljubezen so bile zato tiste prve besede, ki so si jih v obeh jezikih izmenjali v filmski zgodbi.

»Na filmski delavnici udeleženci spoznavajo osnove filmskega jezika in igre ter dobijo priložnost sami predstaviti svojo zgodbo in tako soustvariti medijsko podobo o svojem življenju, ki je sicer večkrat prepuščena interpretaciji opazovalcev,« je povedala Andrea Celija iz DZMP. Manca Dorrer pa je poudarila tudi terapevtsko vlogo delavnice. »S tem, ko se preizkusijo v različnih vlogah filmske umetnosti, za in pred kamero, ter sebe in svoje sporočilo izrazijo na ustvarjalni način, presegajo omejitve, ki jim jih postavlja jezik. Tako zgradijo most do gledalcev, to pa v njih budi novo samozavest.«