Tiskane izdaje
Ljubljana – Ne gre le za prevzem Hiše hospica na Hradeckega 20, skupaj s programi društva, temveč za izgon iz Hiše, je včeraj po obisku direktorja Lekarne Ljubljana Marjana Sedeja komentirala nastale razmere predsednica Slovenskega društva hospic (SDH) Renata J. Roban.
Od Javnega stanovanjskega sklada (JSS) MOL uradne odpovedi pogodbe za najem hiše še niso dobili, ko jo bodo, pa se bodo o nadaljnjih korakih odločali skupaj z njihovo pravno službo. Nameravajo izkoristiti vsa pravna sredstva, je dejala Robanova. Povedala je, da v okviru društva deluje skupina za krizni menedžment, ki išče možnosti, da bi program hiše lahko čim prej začel delati. V hiši nameravajo ostati, dokler bodo do tega imeli pravno pravico.
Vprašanje doniranega inventarja
Po današnjem obisku Sedeja v hiši pa ugotavljajo, da Lekarna Ljubljana že od vsega začetka ni imela želje po sodelovanju z društvom in ni šlo za pomoč društvu, kot je bilo sprva predstavljeno. Izkazalo se je namreč, da je Lekarna Ljubljana že od začetka želela ustanoviti nov zavod Ljubhospic, ki bo deloval samostojno, od društva pa pričakujejo le sodelovanje pri izobraževanju zaposlenih. Ob morebitnem vstopu Ljubhospica v hišo pa je med drugim izpostavila tudi vprašanje inventarja, ki je bilo nabavljeno z donatorskimi sredstvi.
Zavajajoče izjave
Predstavnice Slovenskega društva hospic (poleg predsednice še članici upravnega odbora SDH: nekdanja predsednica društva Tatjana Žargi in predsednica strokovnega sveta SDH Stanka Ristić Kovačič ter članica strokovnega sveta SDH, nekdanja vodja ter članica učiteljskega zbira SDH Marija Cehner, ki je že 18 let tudi prostovoljka v SDH) so opozorile na več izrečenih zavajajočih izjav na zadnji seji ljubljanskega mestnega sveta, na kateri so mestni svetniki dali soglasje, da lahko Lekarna Ljubljana ustanovi novi javni zavod Ljubhospic. Med drugim so na laž postavile izjavo Sedeja, češ da je prostovoljec v hospicu, ker to ni bil nikoli. Presenečeni so tudi nad zavajajočimi izjavami Marije Horvat (Desus), ki je dejala, da se društvo namenoma ni javljalo na razpise in na dodelitev koncesije ter da niso hoteli nadzora nad porabo denarja, pa tudi, da je bil ljubljanski hospic bolj za premožne kot za revne. Ob tem je direktorica hiše Jana Runtič povedala, da se nikoli niso bali nobenega nadzora. Imel so že dve reviziji, pravkar se končuje tretja. Tudi v nadzorih Fiha, MDDSZ in MOL ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti. Ves čas so težko zbirali denar, pa so pet let vendarle preživeli. Donacije zbirajo namensko, za posamezne programe, in se med seboj ne pretakajo.
O stroki odločajo ljudje, ki nimajo pojma
Ne moti jih samo izganjanje iz hiše ampak tudi to, da je Lekarna Ljubljana prevzela njihov program, pri čemer so pod vprašaj postavile strokovnost Lekarne Ljubljana. Ugotavljajo, da je program, ki jim ga je predstavil Sedej, zelo splošen in večinoma prekopiran iz njihovega, v Lekarni Ljubljana pa tudi nimajo strokovnih sogovornikov; stroko sta na seji mestnega sveta predstavljala Sedej in ljubljanski župan Zoran Janković. Prošnje društva, da bi odločanje o ustanavljanju Ljubhospica na mestnem svetu prestavili, medtem pa bi jim pojasnili svoja stališča, pa občina ni upoštevala. Ne predstavljajo si, kako si v Lekarni Ljubljana oziroma novoustanovljenem Ljubhospicu predstavljajo začeti delati brez znanja in stroke. V društvu se sprašujejo, kaj je v slovenskem prostoru sploh še vrednota in zakaj se je vredno truditi, če o stroki odločajo ljudje, ki nimajo pojma.
Hišo bi lahko napolnili takoj
Ob tem društvo, ki je začetnik razvoja paliativne oskrbe po Sloveniji, že 20 let razvija svoje programe in izobražuje prostovoljce. Moti jih tudi, da bi Lekarna v hiši, ki je namenjena umirajočim in njihovim svojcem, razvijala tudi lekarniško dejavnost. Pravijo, da za MOL argument ni bil niti to, da je zavod Hiša hospica že ustanovljen in se čudijo, da občina oziroma njen zavod Lekarna Ljubljana denarja, ki ga očitno imajo, raje ne nameni društvu; tako bi lahko hišo napolnili takoj, ustanavljanje še enega novega zavoda pa je veliko bolj zamudno. O vsem tem namerava društvo kot zagovornik bolnikovih pravic obvestiti tudi varuhinjo človekovih pravic, zdravniško zbornico, zbornico zdravstvene nege in druge podobne institucije.
Mozirje ni alternativa za ljubljansko hišo
Robanova je še povedala, da vsi drugi programi SDH potekajo nemoteno, lani so v vseh skupaj imeli 3513 uporabnikov. Glede odločitve, da bi program hiše hospica razvijali v Mozirju in o drugih možnostih (med njimi je tudi ideja o morebitnem sodelovanju društva in Doma za starejše občane (DSO) Fužine – op. p.) pa morajo počakati na obljubljeni razpis za izvajanje koncesije, ki bo omogočal možnost oskrbe ljudi z napredovano oziroma kronično neozdravljivo boleznijo, ki ga bo pripravilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) v sodelovanju z ministrstvom za zdravje (MZ). Možnosti v Mozirju pa ne pomenijo alternative za ljubljansko hišo hospica, pravi Robanova.
Brez sistemske rešitve in zagotovljenih sredstev si namreč ne želijo začenjati podobnih zgodb, kot je ta s hišo hospica, ki so jo začeli voditi brez stalnega vira financiranja, ker je župan Janković pred petimi leti dejal, da jo bodo drugače izgubili. Društvo plačuje MOL za najem hiše 2802 evra na mesec. Za njeno delovanje pa bi potrebovali 45.000 evrov na mesec, kar bi pokrilo stroške dela, hrano, zdravila itn.
Velike potrebe po paliativni oskrbi
Ob tem je Robanova še opozorila, da bi bili zaradi velikih potreb po paliativni oskrbi pri nas vsi, ki se trenutno ukvarjajo s tem področjem, premalo; ob tem društvo žalosti, ker ne najdejo potrebnega posluha v okviru državnega programa razvoja paliativne oskrbe, ki je narejen. Dejala je še, da bo društvo s programom hiše hospica nadaljevalo samo, če bodo imeli finančno podporo, da bodo lahko delovali neodvisno.
