Tovarniške zgodbe kot kritika sodobnega individualizma

Ljubljana – Tovarniške zgodbe niso le zgodbe o dobičku, proizvodih in izgubi, so predvsem zgodbe o ljudeh, spomin pa nikoli ni zgolj zgodba o preteklosti, ampak tudi o sedanjosti in hkrati vizija prihodnosti, meni antropologinja Nina Vodopivec. Z arhitektko Sonjo Ifko bosta prihodnjo soboto vodili kolesarsko turo po sledeh industrijskih zgodb v Ljubljani.

Kolesarsko turo po sledeh industrijske dediščine, ki jo organizira RogLab pod streho Delovega projekta Adijo, tovarna in Kolesarskega festivala 2014, Vodopivčeva razume kot angažiran projekt, ki kaže na sodobne probleme. »Tovarniške zgodbe govorijo o preteklosti, ko so industrijski delavci imeli občutek, da skupaj ustvarjajo nekaj novega, da so del razvoja, hkrati pa so te zgodbe kritika sedanjosti. Če se je na industrijske delavce nekoč gledalo kot na moderne akterje in promotorje razvoja, so danes potisnjeni na rob družbe. Ne vidi se jih več kot pomemben dejavnik gospodarskega razvoja, ampak kot socialni problem sam po sebi,« opozarja raziskovalka na inštitutu za novejšo zgodovino, ki proučuje procese postsocialistične transformacije.

S kolesarsko turo, nadaljuje, želijo opozoriti na pomen tovarne kot oblikovalke tovarniške skupnosti, ki ni organizirala le delovnega časa, ampak tudi širše življenje zaposlenih, njihovih družin, lokalne skupnosti in celotne družbe. »Pri tem gre še za kritiko sodobnega neoliberalnega individualizma, ki nas prepričuje, da lahko vsak posameznik poskrbi sam zase in da je zgolj sam odgovoren za svoj položaj in uspeh, hkrati pa gre za opozorilo o pomenu skupnosti,« meni Vodopivčeva. Govoriti o industrijski dediščini, tako materialni kot nematerialni, zato po njenem ni zgolj stvar preteklosti, ampak predvsem sedanjosti in tudi prihodnosti. »Kaže na odnos, ki ga imamo kot družba do industrijskih delavcev in do socialistične preteklosti, in hkrati ponuja prostor, kjer lahko problematiziramo vprašanja sodobne družbene izključenosti, opozarjamo na družbeno odvisne probleme in na to, da zaprtje tovarne pomeni veliko več kot izgubo delovnega mesta.«

Da ne gre zgolj za spomin na neko materialno substanco, ampak za izhodišče, okrog katerega se vrtijo zgodbe o vrednotah dela, meni tudi Sonja Ifko s fakultete za arhitekturo, ki raziskuje industrijsko kulturno dediščino. »V zadnjih letih tako imenovanega bliskovitega razvoja delo postaja manj pomembna vrednota,« poudarja docentka in obenem ugotavlja, da se je z vsesplošno krizo o tem vendarle začelo ponovno premišljevati, hkrati se veča tudi zanimanje za industrijsko dediščino.

Nepripravljeni

Na začetku devetdesetih let, v obdobju intenzivnega spreminjanja in prestrukturiranja, klasična industrija preprosto ekonomsko ni več zdržala, pojasnjuje Ifkova, in to je pojav, ki se je v veliko evropskih državah zgodil po naftni krizi konec sedemdesetih. Tam je bilo že konec osemdesetih in sredi devetdesetih mogoče najti primere uspešne revitalizacije nekdanjih industrijskih objektov. »Slovenijo je to ujelo nepripravljeno in začela so se pojavljati prva množična odpuščanja,« nadaljuje raziskovalka. »Vrednote dela so bile s tem ponovno resetirane.«

Industrijska dediščina – vsaj tista, ki dotlej še ni bila uničena ali porušena – je postala zanimiva šele z zadnjo gospodarsko krizo, ko so se večje investicije ustavile in se je začelo razmišljati, kako bi z manjšimi posegi na teh območjih lahko kaj naredili. Tak primer je po njenem nekdanja tobačna tovarna. »Če se gospodarske razmere ne bi zasukale, bi bilo tam veliko več porušenega in spremenjenega,« je prepričana. Bi se lahko zgodilo, da bi zgodba Pletenine, ko od nekoč ponosa tekstilne industrije danes ni ostalo nič, postala tudi zgodba preostalih industrijskih objektov v Ljubljani? »To so zgolj predvidevanja, je pa šlo v to smer,« odgovarja Ifkova. »Ta območja je težko zaščititi na tradicionalen način. Dejstvo je, da jih ne moremo ohranjati samih po sebi, ampak je treba poiskati ustrezne programe, ki bi te prostore zapolnili z novimi vsebinami, potem ko se ne uporabljajo več za prvoten namen.«

Ko se je prodajalo poslopje tobačne tovarne, so umetniške akademije iskale nove prostore, a se niso odločili za nakup in oživitev prostorov nekdanjega tobačnega velikana, spomni docentka s fakultete za arhitekturo. »Pri revitalizaciji industrijske dediščine gre po eni strani za varovanje kulturne dediščine, po drugi pa za trajnostni razvoj, o katerem sicer zelo radi govorimo, toda ko so na vrsti konkretni predlogi, se zelo malo naredi,« nadaljuje.

Pri ohranjanju in oživljanju kulturne dediščine po njenem pomembno vlogo igra politika s koncepti razvoja prostora. »Če sem prej rekla, da je kriza vsaj malo ustavila rušenje teh objektov, po drugi strani ustavlja investicije,« pravi Ifkova. »Kriza je hkrati prinesla to, da je skoraj nemogoče dobiti zasebnega partnerja za večje investicije v te objekte, kar bi pospešilo javno investiranje. Zato nikakor ne moremo reči, da je kriza dobra za dediščino.«

Vitalni del identitete

Pri zgodbah tovarn, ki jih bo zajela kolesarska tura prihodnjo soboto, po besedah Ifkove ne gre samo za arhitekturni razvoj, ampak tudi za njihov vpliv na prostorski razvoj mesta, hkrati je bilo 20. stoletje obdobje najbolj intenzivne gradnje, zato sama te prostore razume kot vitalni del identitete. »Če so bile v devetdesetih to zgodbe bolečine in propada, jih z distanco zdaj ponovno ozaveščamo kot del naše identitete, kot del nečesa, kar smo ustvarili.«

Tobačna tovarna je bila kot ena prvih takoj po osamosvojitvi in še pred zakonom o lastninjenju prodana tujemu investitorju. Po besedah antropologinje Nine Vodopivec se je vstop tujega kapitala v slovenski prostor razumelo kot zgodbo o uspehu, ki pa je kmalu postala zgodba o iskanju najcenejšega izvajalca v globalizacijski zgodbi, zato je bilo treba proizvodnjo v Tobačni ulici ustaviti. Prostore nekdaj ene največjih tovarn v Ljubljani, ki je zaposlovala celo 2500 ljudi, so sicer danes zapolnile nove vsebine. »Ena od njih so tako imenovane kreativne industrije. Njeni ustvarjalci opozarjajo na pomemben element, na katerega smo danes povsem pozabili, in sicer na povezovanje. S tem jasno sporočajo, da prihodnost družbenega razvoja ne more biti tekmovalnost, ampak povezovanje,« razmišlja Vodopivčeva.

Medtem je zgodba nekdanje mestne elektrarne zgodba o urbanizaciji in modernizaciji Ljubljane, ki je tesno povezana z razvojem mestnega tramvaja in ki je z elektrifikacijo omogočila razvoj in rast številnih tovarn. Bila je med prvimi in redkimi industrijskimi obrati, ki so bili po zaprtju dejavnosti razglašeni za kulturni spomenik. Tudi tovarna živil in kavnih primesi Kolinska ima daljšo zgodovino in je tesno povezana z nastajanjem nekdanjega delavskega naselja Zelena jama. Od nekdanje tovarne trikotažnega perila Pletenina, nekoč pomembne oblikovalke tovarniške skupnosti, ki je delavcem pomagala pri reševanju stanovanjskega vprašanja, jim zagotavljala tople obroke in skrbela za njihovo zdravstveno oskrbo, pa danes ni ostal niti kamen.

Zgodbe o tišini in pozabi

Sobotna kolesarska pot se bo zaključila pri poslopju nekdanje tovarne koles Rog, ki ga danes prav tako polnijo nove vsebine. »Gre za prostor, kjer se krešejo različne politike odnosa do kulturne dediščine,« pravi Vodopivčeva. »Hkrati je to prostor, kjer med drugim deluje socialni center Rog, kjer je nastalo gibanje Nevidni delavci sveta – je prostor, kjer se bijejo različne bitke za preživetje.«

Ne glede na to, za katero tovarno gre in kje je ta stala, so si zgodbe njenih delavcev podobne, ugotavlja antropologinja. To so zgodbe o ponosu, o tem, da so ljudje skupaj gradili in ustvarjali, hkrati je šlo za trud in investicijo več generacij, pri čemer ne gre samo za tovarniške spomine, ampak tudi družinske. »To so zgodbe o pozabi in tišini. Ob njih ne smemo zgolj odmahniti z roko, češ da gre za nekaj nostalgičnega. Večino tovarniških poslopij so porušili, tudi tovarniškega dimnika kot simbola kruha in zaslužka ter simbola produkcije danes ni več. Zato se je treba vprašati o tej prisotni odsotnosti in kaj ta pomeni za ljudi, ki so te zgodbe živeli, za njihove družine in za družbo kot celoto.«