Tiskane izdaje
Umetnostna zgodovinarka in sociologinja kulture že petnajst let vodi Slovence po svetu in tujce po domovini. Večkrat se je odločila, da odide drugam, pa se je vedno znova vrnila v Ljubljano. Ko je razmišljala, kako bi zgodovino, kulturo in lepoto našega mesta še bolj doživeto približala našim obiskovalcem, se je rodil projekt Moja Ljubljana.
Kakšna je vaša Ljubljana in kako ste prišli na idejo za svoj projekt?
Odločitev je bila spontana. Ker me je bilo od malega strah nastopanja pred skupino ljudi, se mi je kasneje zdel izziv dovolj velik, da sem ga sprejela. Sprva sem vodila le po zbirkah Moderne galerije, potem pa sem spoznala, da mi gre nastopanje v resnici zelo dobro od rok.
Moja Ljubljana je projekt, ki je nastal skozi dolgoletna vodenja po Ljubljani. Vodila sem tako tuje kot slovenske goste in pri tem razmišljala, kako bi vse, kar opisujem z besedami, naredila bolj otipljivo, doživeto in »žmohtno«. Moja Ljubljana je skupek znanja iz moje stroke (umetnostne zgodovine in sociologije, turizma) in izraz tega, kar do svojega mesta čutim sama, kako ga doživljam, ko se po njem sprehajam, kaj me pritegne, kaj odbije in zakaj je tako. Ugotovila sem, da moje čutenje in zaznavanje mesta dajeta gostom nove ideje in razširjata njihovo vsakodnevno pot od doma do službe in nazaj.
Zanimivo, da Ljubljano odkrivate tudi Ljubljančanom.
Moje izhodišče je, da tudi ljudje, ki v Ljubljani živijo, vedo o mestu zelo malo. Nekateri si šele na vodenih ogledih prvič zares ogledajo ulice, fasade in spomenike. Jaz jim ponudim oporo, jih usmerjam, opozarjam in velikokrat šele, ko nekaj skupaj opazimo, komentiram. Tako se mesto počasi razodeva samo po sebi. Včasih vidimo, da nas je vogal pri Čevljarskem mostu resnično že od nekdaj motil, da je na Vegovi ulici nenavadno izbočena hiša in da je ob Ljubljanici kip enega največjih skladateljev vseh časov. Po skupnem obisku vsakodnevno popotovanje skozi Ljubljano nikoli več ni enako. Dobi nove plasti in vzbuja nove občutke.
Kdo je Marija Viktorija Zanetti Dolničar, ki jo vpenjate v svoje zgodbe o Ljubljani? In zakaj ste jo obudili k življenju?
Marija Viktoria Zanetti Dolničar je bila kranjska plemkinja, ki je v Ljubljano prišla iz Škofje Loke in se tukaj poročila z Janezom Gregorjem Dolničarjem, enem najbolj izobraženih ljudi svojega časa pri nas. Ker je s tem prišla v krog tvorcev takratne kranjske visoke kulture, je bila sama zelo blizu vsem najpomembnejšim umetniškim in zgodovinskim dogodkom na prehodu iz 17. v 18. stoletje, torej v tako imenovani »zlati dobi« naše zgodovine in razcvetu kulture.
Ideja o predstavitvi Marije Viktorije Dolničar je povezana z mojo ljubeznijo do lepega in zgodovine. Rodila se je ob razmisleku, kako na bolj oseben, intimen in doživeti način predstaviti čudovito ljubljansko stolnico in kasneje tudi staro mesto, v katerem je Marija Viktoria živela. Na srečo sem našla veliko gradiva in zapisov o njenem času, ter tudi nekaj podatkov o njenem življenju, s pomočjo katerih sem skušala rekonstruirati to, kako bi se lahko počutila pri nas, kaj bi jo uspelo (glede na njeno beneško poreklo) bolj in kaj manj zanimati. Po drugi strani pa je Marija Viktorija tudi eden od izrazov mojih zanimanj, na nek način je seveda tudi avtobiografska.
Kaj vas pri tem poklicu najbolj navdihuje?
Moj navdih se spreminja, a ena glavnih nagrad za moje delo je, ko gost doživi tisti trenutek Aha!, ko se njegovo dotedanje vedenje poveže z novim znanjem ali razodetjem in sva tako oba na(d)grajena. V zadnjem času me zanima tudi, kako z zgodovinsko igro doseči, da gostje začutijo preteklost in se povežejo z njo. Potem je tu še uporaba različnih starih rekvizitov, kot so fotografije, okvir za sliko, stari kovček …
Kdo so najboljši turisti? Kaj jih v Ljubljani najbolj zanima?
Najboljši so tisti, ki se vodenja udeležijo s predznanjem in jih tudi zanimajo podobne stvari kot mene (kultura, zgodovina, umetnost, glasba, poezija, pomembne zgodovinske osebnosti, zgodovinski kostumi …). Pri vodenju tujih gostov se oprem na to, kar morda o naši deželi že vedo, in na določene stereotipe o našem koncu sveta. Od tod gremo naprej glede na odziv. Pomembno je, da dobro raziščem in poznam okolje, iz katerega prihajajo gosti, in da dobro poznam našo kulturo in naše okoliščine.
Po mojih opažanjih so gosti iz dežel z bogato in pomembno kulturo (britanska, nemška, nizozemska) bolj zahtevni in jih naša kultura in zgodovina zelo zanimata. Take imam rada, ker so blizu mojemu čutenju sveta. S seboj domov radi odnesejo kvaliteten spomin in spominke. Po navadi kupujejo izdelke višjega cenovnega razreda, ki so izraz našega dela in znanja. To so lahko idrijske čipke, kristal iz Rogaške, nakit Zlatarne Celje …
»Moja Ljubljana je skupek znanja iz moje stroke in izraz tega, kar do svojega mesta čutim sama, kako ga doživljam, ko se po njem sprehajam.« Foto: Luka Esenko
Komunikativnost, vedoželjnost, samoiniciativnost, družabnost ...
Manj očitne lastnosti vodnika pa so pretežno psihološke: potrpežljivost, sposobnost, da predelaš lastne občutke (preden jih prenašaš na goste), jasnost pri izražanju misli, da opravljamo svoje delo s srcem in da smo pri tem v polnosti prisotni. Pa sposobnost pomnjenja velikih količin podatkov, ki jih je treba z občutkom povezati. Gre za proces ponotranjenja, da na koncu vsebina prihaja iz mene in ne iz neke knjige. Še ena zelo zaželena lastnost vodnikov, ki vodimo tudi po svetu, je vzdržljivost, tako fizična kot psihična. Marsikatero noč preživimo na letalu, jemo tujo hrano in vsak dan spimo v drugem hotelu, pri tem pa morajo naši možgani delovati optimalno. Komur to uspe, je res pravi superman!
Kako doživljate konkurenco med turističnimi vodniki v Ljubljani? Kako kreativen je treba biti s svojo ponudbo?
Konkurenca je včasih naporna, a zame je dobra, saj je vzpodbuda za lastni razvoj. Mislim, da je z razširjenim turizmom pri nas danes več možnosti, tako za tiste, ki niso zelo kreativni, kot tudi za tiste, ki iščemo in izražamo vedno nove ideje. Gostje so raznoliki in ni skupnega načina, da bi zadostil vsem. Zato se mi zdi pomembno, da vsak, ki odgovorno opravlja delo predstavljanja naše dežele, to počne iz vzgiba, kar njega zanima.
Kakšen je vaš pogled na napovedano deregulacijo poklica in kako bi to vplivalo na vas osebno?
Deregulacija name ne bi imela večjega vpliva, saj delam v turizmu že 15 let in imam stalne goste in naročnike, ki jih je vedno več. Največ gostov me najde na internetni strani ali pa so od znanca slišali, kaj in kako to počnem. Po svetu je poklic turističnega vodnika eden prvih, ki ga države z razvitim turizmom regulirajo. Moje mnenje je, da s tem, ko država nadzoruje delo in znanje turističnih vodnikov in zaostruje pogoje za pridobitev licenc, krepi dostojanstvo lastnega predstavljanja, tujini pa pokaže lastno vrednost. Če se ceniš sam, te cenijo drugi.
Se da preživeti samo z vodenjem po Ljubljani?
Samo z vodenjem po Ljubljani ne morem preživeti. Za zdaj je to zame dodaten zaslužek in nekakšen hobi ob vodenju daljših potovanj po svetu. Menim, da večina mojih kolegov, ki delajo zgolj kot vodniki, samo z vodenjem ne more doseči povprečne mesečne plače, prej le minimalno.
