Tiskane izdaje
Naše mame se ne bi strinjale, a otroci iz Leninovega parka nismo imeli težav s časom. Brezskrbne urice igranja in pohajanja je visoko nad nami odštevala ura na Iskri. Zato pa nam izgovor, da smo zamudili na kosilo, ker nismo vedeli, koliko je ura, nikoli ni prišel prav. Da se jo je tako lepo videlo z Župančičeve ulice, ni bilo naključje.
Arhitekti in urbanisti naše polpretekle zgodovine so imeli z Župančičevo ulico namreč prav posebne namene. Ko so v petdesetih letih snovali urbanistične rešitve središča Ljubljane, naj bi bila zelena aleja, ki bi se stekala na Trg revolucije, podobno kot se po Plečnikovo Vegova ulica steka na Kongresni trg. Ta načrt za nekakšen mestni jin-jang se v šestdesetih letih, ko se je začela oblikovati podoba novega Trga revolucije, sicer ni v celoti uresničil, a ljubljansko veduto (in čas mladosti) sta za vedno zaznamovali visoki stolpnici, ki ju je zasnoval Edvard Ravnikar. Prva, ki jo je zasedla Ljubljanska banka, je bila zgrajena pred natanko 45 leti, in v galeriji Avla NLB so z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) obletnico zaznamovali z razstavo in spremljevalnim dogodkom ob retrospektivni razstavi Saše J. Mächtiga: sistemi, strukture, strategije.
Trg revolucije, kasneje republike, je kot »betonska puščava« prekril nekdanji vrt uršulinskega samostana. Za tako dejanje je bila potrebna precejšnja drznost, ali kot je v obrazložitvi zapisal sam Ravnikar, »določena mera agresivnosti, kot na primer 20-nadstropne stolpnice«. Nad betonskimi dvojčki, ki se dvigajo v nebo, se je bojda navdušil že politik Boris Kraigher na enem od potovanj v venezuelski Caracas, kar je Ravnikarju prišlo na uho, pričajo dokumenti, ki jih hrani MAO. V svoji »puščavi« je torej načrtoval dva betonska velikana in (najbrž ne samo zaradi tega) zmagal na natečaju leta 1960. Ena stolpnica je bila sprva predvidena za upravo republiškega predsedstva (kasneje jo je zasedla Ljubljanska banka), druga za slovenske gospodarstvenike. Ravnikar Trga revolucije namreč ni zasnoval le kot novega mestnega središča, pač pa si ga je predstavljal kot središče političnega, kulturnega in gospodarskega življenja – nekakšno moderno agoro, piše Matevž Čelik v publikaciji Pod skupno streho, ki jo je izdal MAO.
Spremembe načrta
Skozi razstavo v Avli NLB nas je popeljal kustos za novejšo slovensko arhitekturo v MAO Bogo Zupančič in nam orisal socialno in politično ozračje ter dileme pri načrtovanju moderne agore ter sprememb, ki so doletele originalne Ravnikarjeve načrte. »Najbolj očitna sprememba je seveda višina stolpnic, ki sta danes za pol nižji. V 22-nadstropni zgradbi je podvomila že natečajna komisija, nekoliko kasneje pa še avtor in investitorji projekta morda pod vplivom negodovanja pariške javnosti nad gradnjo 210 metrov visokega Tour Montparnasse, ki je tisti čas spreminjal podobo Pariza. Tudi zaradi finančnih razlogov so sklenili, da stolpnici znižajo za polovico,« pripoveduje Zupančič. Kdo ve, kako bi še enkrat višji stolpnici vplivali na nadaljnjo urbanistično snovanje mesta.
Druga opazna sprememba v času snovanja je bil zasuk stavb v obliki prizme tako, da daljši stranici kot načrtovano nista bili več vzporedni, temveč sta se stikali s konicama prizme, kar po Zupančičevem mnenju deluje še bolj dramatično. Zlasti če upoštevamo, da v dialogu z nekdanjo emonsko urbanistično postavitvijo stolpnici simbolno predstavljata emonska vrata, v novem svetu pa vrata med Evropo in Balkanom, zahodom in vzhodom. Ravnikar je predvidel tudi nekoliko bolj dinamično fasado z navznoter pomaknjenim enajstim nadstropjem, kar je ob znižanju celotne konstrukcije ostalo neuresničeno.
Le Corbusier, Plečnik, Bauhaus
Edvard Ravnikar je veliko pozornost namenjal detajlom. Pozornemu opazovalcu zato ne uide podrobnost, da imajo rdeče luči na ploščadi vzdolž Maximarketa enako obliko kot stolpnici. Formo prizem s prisekanimi vogali imajo tudi svetlobniki znotraj stolpnic. Linije v tleh, ki prečijo ploščad, pa potekajo v določenem ritmu, ki se ponavlja kot detajl tudi drugod. »Ravnikar je bil vedoželjen človek,« pravi Zupančič. »Precej racionalen, po naravi se ni predajal čustvom. Rajši je zakonitosti dobrega in lepega poskušal razložiti z racionalnega in logičnega vidika. Od tod njegovo navdušenje nad Bauhausom in metodo učenja, ki jo je vpeljal v svojo t. i. smer B v začetku šestdesetih let, ki je temeljila na matematični racionalnosti v arhitekturi.«
Mogočne konstrukcije z velikimi razponi je Ravnikar povzel po Le Corbusierju, pri katerem je bil leta 1939 na praksi. Ustvarjal je pod vplivom Plečnika in njegovega širokega znanja in kulturne profiliranosti. Način pritrjevanja fasadnih plošč na valoviti fasadi Maximarketa, ki je zgrajen tako, da podčrta veduto z ljubljanskim gradom, pa je viden vpliv dunajske šole, predvsem Otta Wagnerja. S kasnejšo gradnjo Cankarjevega doma in s spoštljivostjo do skupščine arhitekta Viktorja Glanza je Ravnikarju uspela harmonična celota, je prepričan kustos Bogo Zupančič.
