Tiskane izdaje
Ljubljana – Glavno mesto z okolico se ponaša s privilegijem, da lahko prebivalci uporabljajo naravno pitno vodo, katere vir je podzemna voda, klorirana le lokalno in občasno. Voda je dobrina, ki se je hočejo polastiti multinacionalke, vendar se temu vsaj za zdaj še uspešno upiramo.
V javnem podjetju Vodovod-Kanalizacija (Vo-Ka) pojasnjujejo, da je pitna voda na oskrbovalnih območjih v njihovem upravljanju srednje trda do trda, kar je običajno. Trdoto vode povzročajo raztopljene mineralne snovi, ki ji dajejo okus, predvsem kalcijevi in magnezijevi hidrogenkarbonati iz apnenca in dolomita ter kalcijev sulfat, ki jih voda raztaplja na poti do vodnih zajetij. Na območju vodarn na Ljubljanskem polju prevladuje podzemna voda z zaledjem iz apnenca, na Ljubljanskem barju pa vsebuje večjo koncentracijo magnezija, ker je zaledje tudi dolomitno.
Redni in občasni nadzor
Pravijo, da je sestava pitne vode v Ljubljani za človekov organizem zelo ugodna, saj vsebuje razmeroma veliko kalcija in magnezija, ki sta pomembna za zdravo rast in ohranjanje zdravih kosti, magnezij pa blagodejno vpliva tudi na prebavo.
Sestava ljubljanske pitne vode je zelo podobna sestavi najbolj cenjenih mineralnih vod na slovenskem trgu. Voda v glavnem mestu je povsem naravna, kar pomeni, da ni obdelana s tehnološkimi postopki; do uporabnikov doteka iz naravnega okolja, ne da bi se ustavljala na napravah za pripravo vode in ne da bi ji dodajali kakršne koli kemikalije. Izjema je le podzemna voda iz vodarne Brest, ki preskrbuje južni del Ljubljane do Brezovice, tam pitno vodo na vodnem viru klorirajo v najmanjših mogočih koncentracijah. Podzemna voda je tam namreč plitvo pod površino. Kloriranje pa je preventivno, saj vodni vir ni stalno mikrobiološko oporečen.
Nadzor nad kakovostjo pitne vode zagotavlja upravljavec vodovodnega sistema z rednimi in občasnimi mikrobiološkimi in fizikalno-kemijskimi preizkusi, tudi z razširjenimi in ciljanimi preiskavami na posamezne parametre v vodnjakih, zbirnih vodih vodarn in na omrežju, po pritožbah strank in ob vzdrževalnih delih; izvajajo jih akreditirani laboratoriji. Poteka pa tudi prek državnega monitoringa pitne vode, ki ga izvaja ministrstvo za zdravje.
Kako ohranjati kakovost
Večkrat je poudarjeno, da se premalo zavedamo, kako pomembna je čista in kakovostna pitna voda, zato ta privilegij dojemamo kot nekaj samoumevnega. Dobrin pa se največkrat zavemo šele, ko jih zmanjka. Uporabniki pitne vode v Ljubljani, gospodinjstva, kmetijska gospodarstva, podjetja, lokalna skupnost in administracija na državni ravni, lahko za ohranitev kakovosti podzemne vode storijo veliko, pravijo na Vo-Ki.
Prebivalci lahko pomagajo z razumno rabo nevarnih snovi v gospodinjstvu, omejevanjem rabe pralnih in pomivalnih sredstev, pravilnim ravnanjem z odpadki, omejevanjem rabe avtomobilov in večjo uporabo kolesa ter javnega prevoza, omejevanjem rabe rastlinskih hranil na vrtičkih, nadzorom nad cisternami za kurilno olje itn. Spoznati bomo morali tudi, da pretirano soljenje cest in pločnikov pozimi škoduje naravi, in se zgledovati po izkušnjah iz tujine, kjer ceste pozimi niso vedno brez snega, kar pomeni, da si je za pravočasen prihod na delo treba vzeti nekaj več časa kot običajno. Predvsem pa bomo morali spremeniti svoje ravnanje in se začeti vesti kot razumni porabniki, poudarjajo na Vo-Ki.
Podjetja bi morala zmanjšati emisije v vode, zrak in tla. Kmetijska gospodarstva pa lahko k ohranjanju kakovosti pitne vode pripomorejo s preusmeritvijo v ekološko kmetovanje, skrbno rabo rastlinskih hranil in omejevanjem pesticidov na najnujnejše ter prevzemanjem najsodobnejših dobrih kmetijskih praks.
Odgovornost lokalne skupnosti je trajnostno prostorsko načrtovanje, ki bo postavljalo preskrbo s pitno vodo na pomembno mesto med urbanističnimi projekti. Veliko lahko naredi tudi s projekti ohranjanja naravnih bogastev mesta, to je zelenih površin, vode, flore in favne, z racionalno porabo soli za posipanje cest ter uporabo kakovostnih soli, z iskanjem povzročiteljev onesnaženja, kar bi bila lahko podpora pristojnim nadzornim organom, in z odpravo njihovih vzrokov.
Pomembna so tudi finančna vlaganja v oba komunalna sistema, sistem preskrbe s pitno vodo in odvajanje in čiščenje odpadne vode. Državna administracija pa lahko veliko naredi z ustrezno zakonodajo, ki bo preprečila, da bi kapitalski interesi prevladali nad cilji trajnostnega razvoja mesta, pojasnjujejo na Vo-Ki.
Proti privatizaciji
Evropska komisija kljub pritiskom javnosti decembra lani, ko je prejela 1,6 milijona podpisov državljanov iz 28 članic EU, združenih v državljanski pobudi Right2Water proti privatizaciji vodnih virov (v Sloveniji jih je bilo zbranih 21.000), z zakonodajo ni prepovedala privatizacije vodnih virov.
Pri nas je skupina poslancev nekdanje vladne koalicije konec junija predlagala spremembo 70. člena ustave, s čimer bi radi dostop do pitne vode zaščitili kot ustavno pravico ter preprečili, da bi se vodni viri privatizirali, še prej pa so se za to zavzemali Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, državni svet in nevladne okoljske organizacije.
Po izkušnjah v državah in mestih, kjer so se v preteklosti odločili za privatizacijo vode, se je voda podražila, raven preskrbe se je znižala, korporacije, ki so upravljale vodovode, pa so ustvarjale velike dobičke. Na Vo-Ki poudarjajo, da je voda ključna življenjska dobrina, ki jo je treba zaščititi, ne pa prepustiti konkurenci na trgu. Strinjajo se, da bi bilo pravico do vode dobro vgraditi v najvišje državne akte. »Toda da ne bo napačno razumljeno, voda ni zastonj, imeti mora svojo ceno.
Ljudem, za katere je voda previsok življenjski strošek, je treba pomagati prebroditi težave z opravili, ki so v rokah socialne države. Vsekakor pa je treba preprečiti oplajanje kapitala s to dobrino.« Ker je kakovostna voda javno dobro in človekova pravica, ne sme preiti v upravljanje zasebnikom, zato pravijo, da bodo v Ljubljani zagotovili, da voda ostane dostopna vsem.
