Trunkovi bodo z državo bili trd boj

Čeprav se je pravda s formalno vložitvijo odškodninskega zahtevka družine Trunk proti državi v višini 1,5 milijona evrov začela že leta 2013, se je šele včeraj končal postopek vlaganja dokaznega gradiva in dopolnjevanja vlog. Da bi bila zadeva še bolj nerodna, so morali prejšnji narok prekiniti zaradi grožnje, da je na sodišču bomba.

Na maratonskem naroku, ki je trajal kar tri ure in pol, nadaljeval pa se bo 11. marca z zaslišanjem prvih dveh prič tožeče stranke, to je Franca Trunka in Nade Trunk Širca, je okrožna sodnica Vanja Klavora vsem vpletenim strankam dovolila, da so natančno pojasnili svoje trditve iz svojih pripravljalnih vlog, jih konkretizirali in dopolnili oziroma se opredelili, ali vztrajajo pri zaslišnaju vseh navedenih prič.

Četudi sta tako tožeča kot tožena stranka umaknili kar nekaj prič, je teh še vedno veliko. Glede na imena tistih, ki bodo morali pričati, je že jasno, da bodo morali kalvarijo preteklih sodnih in upravnih postopkov znova prestajati skoraj vsi, ki so nastopali v postopku rušenja hiše na Vodmatski 8. To velja tako za člane družine Trunk kot tudi gradbene inšpektorje in njihove nekadnje predstojnike, ter predstavnike Upravne Enote Ljubljana, ki so odločali o vlogah Trunkovih za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo hiše. In tudi ministrstva za okolje in prostor, ki je o zakonitosti izvršbe odločal kot drugostopenjski organ.

Razprava pravobranilke

Državna pravobranilka, ki v omenjeni pravdi zastopa interese države, je dala vedeti, da bo v pravdi zastopala stališče, da v primeru Trunkove hiše na Vodmatski 8 ni šlo ne za nadomestno gradnjo ne za rekonstrukcijo, temveč za nezakonito novo gradnjo. Prav tako je prepričana, da ne držijo navedbe Trunkovih, da bi lahko le z majhnimi popravki dosegli legalizacijo svoje črne gradnje (parcela je namreč manjša od 400 kvadratnih metrov, kar je minimum za postavitev hiše). Kar po njenem dokazujeta tako pravnomočno zavrnjeno gradbeno dovoljenje za projekt iz leta 2010 kot tudi kasnejša vloga za rekonstrukcijo stavbe.

Prerekala je tudi višino premoženjske škode za odstranjeni objekt, ki jo Trunkovi utemeljujejo s podatki iz Gursovih evidenc nepremičnin. Meni namreč, da dokazovanje vrednosti ni možno, saj gre za nezakonit objekt. In dodala, da je splošno znano, da nepremičnina, zgrajena brez gradbenega dovoljenja, nima tržne vrednosti. Sicer pa bi oceno vrednosti stavbe v tretji gradbeni fazi na dan 19. januar 2004 lahko dal sodno zapriseženi cenilec. Vsa nadaljnja škoda na objektu pa da je lahko le posledica protipravnega dejanja Trunkovih.

Glede višine nepremoženjske škode je poudarila, da ta ni pravno priznana. Če bi na sodišču vseeno prišlo do ocenjevanja duševnih bolečin, ki so jih Trunkovi utrpeli zaradi postopkov, povezanih z rušenjem njihove nezakonito zgrajene hiše, je iz previdnosti poudarila, da bi bilo treba pri tem upoštevati, kolikšen je bil vpliv kazenskih postopkov proti Francu in Juretu Trunku, ki sta bila v njih pravnomočno obsojena na zapor zaradi kaznivih dejanj proti uradnim osebam tožene stranke.

Odvetnik stranskega intervenienta, to je uradno določenega izvajalca rušitvenih del (Silva Bračko, s. p.), je zatem oporekal zatrjevanemu nastanku premoženjske škode zaradi nestrokovno izvedene rušitve objekta kot tudi obsegu in višini nastale škode, češ da ni ustrezne trditvene podlage. In da je ne morejo nadomestiti priče in izvedenci. Zanikal je še, da naj bi zaradi nestrokovnega rušenja zamakalo tudi v sosednjo hišo na Vodmatski 10. Predložil je celo fotografijo, ki naj bi dokazovala, da na neporušenem mejnem zidu do zamakanj v sosednjo hišo ni moglo priti, saj da so postavili zasilne žlebove. Posledično je zavrnil tudi del zahtevka, s katerim Trunkovi zahtevajo, da se jim povrne 5000 evrov, kolikor naj bi sosedu plačali za škodo (zamakanje). Očital jim je celo, da so se obnašali kot» poslovodje brez naloga«, saj ne od tožene stranke ne od stranskega intervenienta niso imeli pooblastila za tako početje.

Na koncu je vztrajal pri tem, da sodišče kot pričo zasliši Petra Bračka, odgovornega vodjo del za rušitev nezakonito zgrajene hiše, ki bi pojasnil, kako so potekala ta dela ob navzočnosti treh gradbenih inšpektorjev.

Nastopilo bo veliko prič

V nadaljevanju je pravobranilka vztrajala pri zaslišanju Metke Trampuž in Aleša Huberja, ki bi lahko pojasnila, da je bila hiša ob ogledu v letu 2004 v tretji gradbeni fazi in neprimerna za bivanje oziroma v kakšnem stanju je bila leta 2007 – tik pred izdajo sklepa o izvršbi. Zatem je umaknila nekaj svojih predlaganih prič, vztrajala pa pri zaslišanju gradbenega inšpektorja Iztoka Rusa, ki je bil glavni izvrševalec odločbe o rušenju hiše, pa Alenke Hoefferle in Vesele Baroš. Kako je Franc Trunk nenormalno »obremenjeval« inšpekcijske organe pa bi poleg Baroševe in Rusa izpovedal še Peter Valič z IRSOP in nekdanja predstojnica IRSOP Aleksandra Velkovrh.

Zahtevala je še poizvedbe o tem, kje so v spornem času bivali Jure Trunk in Irena Bajec, ki v tožbi zatrjujeta, da so jim bile kršene pravice do stanovanja na Vodmatski 8. Sama ima namreč podatek, da sta imela tam prebivališče šele na dan rušitve. Tudi za druge člane družine Trunk pa naj bi preverili, kje so bivali oziroma bili zaposleni, saj menijo, da v spornem času niso tvorili enotnega gospodinjstva na Vodmatski 8.

Skoraj dve uri pa je sodnica dovolila tožeči stranki naštevati, kaj vse da so jim od stanovanjske opreme uničili ob izvršbi, četudi sta obe nasprotni stranki dali vedeti, da so imeli Trunkovi dovolj časa, da bi svoj zahtevek specificirali že prej. Skupaj sta zakonca Trunk specificirala za 100.000 evrov škode na stvareh. Podrobno pa je njihova odvetnica razložila še, kakšne psihične posledice sta zaradi rušitve hiše morala prestajati Jure in Franc Trunk oziroma ostali člani te družine. Na koncu so Trunkovi predlagali, da bi opravili sodni ogled ostankov hiše, kjer naj bi bile v kleti nestrokovno shranjene »rešene« stvari, ki so zdaj večinoma uničene.