Tiskane izdaje
Založnik, prevajalec, urednik, predvsem pa filozof in pesnik. Kaj bolj od zadnjih dveh?
Težko rečem, saj je moja pozicija paradoksalna; v poeziji se počutim bolj filozofa, v filozofiji bolj pesnika, nikjer doma in hkrati povsod. Zato mi je tako blizu filozof Søren Kierkegaard, ki ga prevajam. Te vloge se pri meni prepletajo; moje filozofsko razmišljanje je zelo esejistično, nikoli ni neka klasična študija, ampak si jemljem veliko svobode, tako kot tudi v poeziji, celo v meni ljubem haikuju.
Na majici imate narisanega Cheja Guevaro v zenovskem položaju. Gre za aluzijo na eksistencialno revolucijo, kot je naslov vaše zadnje knjige pa tudi geslo filozofskega simpozija. Kako bi razložili ta izraz?
Prav je, da razkrijem svoj vir: prvi ga je uporabil Václav Havel, ki je o eksistencialni revoluciji govoril kot o nenehni etični oziroma moralni akciji, o notranjem dejanju, ki ga ne moremo navzven opredeliti z nekim prevratom. Govorimo o revoluciji znotraj sebe in prevzemu lastne odgovornosti. Videti je naivno, a pomislite na vse debakle revolucionarnih aktivnosti, ki so v trenutku, ko so začele prehitevati zmožnosti in odločitve posameznika, prerasle v nasilje. Podoba na majici je izraz neke hudomušnosti, ideala upora v obdobju neoliberalizma. Zenovska pozicija Cheja Guevare pa kaže tudi, da je edina revolucija, ki je lahko družbena, le mirovna.
Kako udejanjiti eksistencialni preobrat, je tudi osrednja tema 5. mednarodnega filozofskega simpozija Miklavža Ocepka, ki poteka te dni. V ospredju je Kierkegaardova filozofija in vi ste eden njenih glavnih poznavalcev. Kdaj ste se navdušili nad tem mislecem?
Prvi impulz je bil še v dijaških letih, ko sem prebral Kocbekov esej o Kierkegaardu, ki je v meni vzbudil veliko zanimanja za tega danskega filozofa. V moji prvi knjigi poezije Križ in kladivo iz leta 1991, ki je neke vrste krščanski punk, se kažejo moja prva branja in prve interpretacije njegovih misli. Ker ni bilo veliko prevodov, sem se začel učiti danščine, kasneje me je tudi študijska pot peljala v København, njegovo rojstno mesto.
Menda vas je jezika učila igralka Jette Ostan Vejrup, ki že dolgo živi v Sloveniji. Je bila presenečena nad vašim zanimanje za danščino?
Prav ko sem izvedel zanjo, sem se šele odločil za učenje jezika. Poklical sem jo in zelo se je začudila, a ko sem ji povedal, da bi rad bral Kierkegaarda, se je čudila malce manj. (smeh) Dogovorila sva se, da bo ona mene poučevala danščino, jaz pa njo Kierkegaarda, ki je kasneje tudi njo navdušil.
Kierkegaard je menda precejšen izziv. Kako se ga lotiti, kje začeti?
Ker ni samo filozof, je zelo izmuzljiv, njegove misli segajo na različna področja, a tisto, kar je pri njem zanimivo za navadnega človeka, je to, da zanj filozofija ni neko modrovanje, učenjaški razmislek, ampak spoznanja izhajajo iz lastnih izkušenj. Ves čas ga zanima konkreten človek. Bil je nekakšen filozofski aktivist in je svojo filozofijo živel v dialogu z navadnimi ljudmi na ulicah in trgih. Rad bi prevedel njegovo delo oziroma del nekega dela Čistost srca ali hoteti samo eno; tekst je dovolj preprost, hkrati pa pokaže na bistveni problem človekove razdvojenosti, iz katere izhaja cel kup nekih težav, notranjih travm in podobno. Kierkegaard je tudi izjemen psiholog; ko se, denimo, bralec prebija skozi knjigo O obupu, ugotavlja, da pravzaprav govori o upanju. Pokaže na nasprotja v človeku, ki so sicer konfliktna. To je za človeka dobro, saj lahko skoz notranji konflikt, če je iskren do sebe, pride do življenjskega smisla, do sreče, ki ni nekaj banalnega, nekaj, kar lahko posedujemo, ampak gre za kvaliteto življenja.
Kierkegaard je bil precej navezan na København, menda ga je na kratko zapustil samo štirikrat v življenju in zelo rad se je po njem sprehajal. Ste tudi vi tako navezani na Ljubljano?
Rad živim v Ljubljani, mesto je lepo in meni najljubši so kolesarski izleti po Ljubljani, s periferije do centra po opravkih ali sestankih. Kolo je v mestu najbolj preprosto za uporabo in zame tudi velika sprostitev.
Odločili ste se za ustanovitev Srednjeevropskega inštituta Sørena Kierkegaarda v Ljubljani. Ima mesto potencial, da poveže mislece po svetu?
Ob 200. obletnici njegovega rojstva, leta 2013, in po končanem simpoziju v Cankarjevem domu, na magistratu in po ljubljanskih ulicah je bilo čutiti izjemno energijo in pomembni učenjaki iz sveta filozofije so bili mnenja, da bi ljubljanski inštitut – takrat še v idejni obliki – lahko postal intelektualni center, ne samo za poučevanje Kierkegaarda, ampak tudi za povezovanje ustvarjalnih moči in raziskovalnih potencialov na drugih področjih. Danes je inštitut organiziran v obliki sekcij, ki so najrazličnejše; ena se ukvarja z njegovo mislijo, druge pa segajo od filozofije, poezije, fotografije do stripa. Želimo si, da bi se inštitut bolj povezal z univerzo, ker bi se s tem odprle možnosti za podiplomske študente.
Z organizacijo kulturnih dogodkov in simpozijev ste v Ljubljano pripeljali že ogromno literatov, umetnikov in filozofov. Kakšen vtis nanje naredi prestolnica?
Imamo krasno mesto, ko naši gostje enkrat pridejo sem, jih je naslednjič veliko lažje privabiti. V zadnjih 20 letih smo v Slovenijo privabili vrsto glasbenikov, slikarjev, prevajalcev, pisateljev, imeli smo številne razstave, predavanja, simpozije in knjižne sejme; mislim, da to tudi veliko prispeva k prepoznavnosti in promociji mesta po svetu, saj so ljudje, ki jih povabimo k nam, tudi neke vrste mnenjski voditelji v svojih okoljih, in tako se dobro ime Ljubljane in Slovenije širi po vsem svetu.
Glede na to, da imate v poeziji radi tudi haiku − se je v katerem že znašla Ljubljana?
Huh ... (premislek) Prav direktno, mislim, da ne, a moj haiku in tudi poezija sta zelo prežeta z urbanim duhom prostora, v katerem prebivam in v katerega sem se rodil. Moj kolega Jure Novak je v spremni besedi nove zbirke haikujev dejal, da je zelo urbana; celo pri tistih haikujih, ki so nastali v gozdu, je nekaj mestnega vzdušja.
Začela sva z družbenimi spremembi, pa tudi končajva z njimi. Pred leti je kriza udarila tudi po kulturi, zdaj je je menda konec. Ste kulturniki že podobno optimistični, kot so ekonomisti?
Razmere so za založnike in avtorje − pri tem imam v mislih prevajalce, ustvarjalce, urednike, vse, ki so vpleteni v kulturno-umetniško področje − zelo težke. Knjigarn je čedalje manj, poleg tega pa včasih tudi nad določenimi dogodki visi prepoved prodaje, češ, da gre za komercialnost; kar je smešno, saj tam, kjer se knjiga »dogaja«, mora ta biti na voljo bralcu, da jo kupi. Težave so tudi z javnim sofinanciranjem, ker določene humanistične in pesniške zbirke ne morejo preživeti na trgu. Veliko je seveda tudi zastonjskega in zanesenjaškega dela, kar za kratek čas gre, dolgoročno pa je nevzdržno.
