Tiskane izdaje
Ljubljana – Mihaela Rojht je dijakinja 3. letnika programa administrator na Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Ko konča 4. letnik, namerava šolanje nadaljevati v smeri ekonomski tehnik in opraviti poklicno maturo. Razmišlja o študiju, predvsem jo veseli delo z ljudmi.
Rada bi postala novinarka, na televiziji bi vodila intervjuje in oddaje, ali pa socialna delavka ali psihologinja. Vendar pa brezposelnost med slepimi in slabovidnimi v zadnjih letih strmo narašča, zaposlovanja skoraj ni. Na zavodu ugotavljajo, da dijaki z okvaro vida dosežejo dokaj visoko raven izobrazbe, po končanem šolanju pa ostajajo doma in se dokaj hitro invalidsko upokojijo.
Edini zavod za slepo in slabovidno mladino
Na Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, ki se je 20. septembra s sklepom vlade preimenoval v Center Iris (Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne), in je edini tovrstni vzgojno-izobraževalni zavod v Sloveniji, je v letošnjem šolskem letu vključenih 44 otrok in mladostnikov z okvaro vida v prilagojene programe vrtca, osnovne in srednje šole. Štirje srednješolci obiskujejo programe pomožni administrator, pomočnik v biotehniki in oskrbi, administrator in ekonomski tehnik. V njihovi mobilni službi pa pomagajo pri izvajanju programov za 176 otrok in mladostnikov z okvaro vida po vsej Sloveniji ter zgodnji obravnavi za 30 predšolskih otrok.
Zavod obiskujejo otroci in mladostniki z okvaro vida iz cele Slovenije. Da so lahko vključeni, potrebujejo odločbo o usmeritvi, ki jih izdajo komisije za usmerjanje na zavodu za šolstvo, v soglasju s starši. Kot pravi ravnateljica Centra Iris Katjuša Koprivnikar, ni pravila, kdaj se otrok vključi v redno šolo ali v zavod; res pa je, da je čedalje več otrok v zavodu takih, ki potrebujejo več pomoči in imajo kompleksnejše potrebe. Eden od pomembnih dejavnikov vključitve je tudi bližina šole. Ravnateljica še ugotavlja, da Slovenija nima registra slepih in slabovidnih, zato imajo samo podatek, da je trenutno 250 slepih in slabovidnih otrok z odločbami. Težave v funkcioniranju zaradi vida pa ima veliko več otrok, vendar pa niso upravičeni do pomoči, ker po medicinski klasifikaciji niso razvrščeni v kategorijo slabovidnih.
Trikrat manj možnosti za zaposlitev
Na okrogli mizi z naslovom Slepi hočejo delati so razpravljavci izpostavili, da bi bilo treba bolje organizirati procese zaposlovanja oseb s posebnimi potrebami, bolj povezati šolski sistem s skupinami delodajalcev, okrepiti vlogo usposobljenih mentorjev ob prihodu na trg dela ter zmožnosti pridobivanja delovnih izkušenj. Razmisliti pa bi bilo treba tudi o primernosti izobraževalnih programov in o izbiri poklicnih usmeritev posameznika. Veliko slepih in slabovidnih ima visokošolsko in srednješolsko izobrazbo, izobražujejo pa se večinoma v humanističnih, družboslovnih in jezikoslovnih programih, v katerih je zaposlovanje še posebno težavno, saj potrebujejo drago prilagojeno opremo, ki je za delodajalce lahko visok strošek.
Kvote in spremembe na področju poklicev
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu 285 milijonov ljudi z okvaro vida, ki imajo med iskalci zaposlitve trikrat manj možnosti za uspeh v primerjavi s preostalimi iskalci. Globalno gospodarstvo pa teži k večji storilnosti, ki ji ranljive družbene skupine težko konkurirajo, delodajalci pa se težko odločijo za zaposlitev invalida. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov med drugim ureja tudi kvotni sistem zaposlovanja in določa, da morajo gospodarske družbe z najmanj 20 zaposlenimi zaposliti od 2 do 6 odstotkov invalidov; če te kvote ne izpolnijo, pa morajo v državni sklad prispevati 70 odstotkov minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga morali imeti zaposlenega. Spremembe pa nastajajo tudi na področju poklicev, tako je denimo poklic telefonista, ki ga je v preteklosti opravljajo veliko ljudi z okvaro vida, kar je bilo tudi zakonsko regulirano, zaradi tehnoloških procesov izginil.
Priložnosti v novih tehnologijah in znanjih
Minister za javno upravo Boris Koprivnikar vidi priložnosti za zaposlovanje ljudi s posebnimi potrebami, tudi slepih in slabovidnih, v novih tehnologijah in v novih znanjih. Poklici prihodnosti so po njegovem na področjih urejanja velike količine podatkov, energetske varnosti, interneta in vsega, kar je povezano z velikimi omrežji, kjer vidi izjemno priložnost za slepe in slabovidne. O tem, da ima javna uprava samo dvoodstotno kvoto za zaposlovanje invalidov, nekatere delovno intenzivne dejavnosti pa tudi od 4- do 5-odstotne, pa je na glas razmišljal, ali jo v javni upravi lahko povečajo. Povedal je, da imajo na ministrstvu izkušnjo, kako lahko slepa dijakinja začne delati. Ugotavlja, da mora biti zaposlovalec in njegovo delovno okolje v to ustrezno uvedeno in seznanjeno s potrebami slepih, tako pa je mogoče zmanjšati strah pred neznanim.
Slepota ni ovira ob podpori v okolju
Cveto Uršič z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je povedal, da je bilo v prvem 12-članskem odboru Združenih narodov za pravice invalidov, v katerem je sodeloval, kar polovica visoko izobraženih slepih. To pa pomeni, da ob volji, sposobnosti in podpori v okolju slepota ni ovira. Invalidska politika pa mora biti celovita in usklajena. Glede zaposlitvene rehabilitacije pa je dejal, da je lahko zelo celovita, vendar pa ne more biti uspešna, če ni podpore v gospodarstvu, ni ustreznega izobraževanja in če so pri tem informacijske in druge ovire. Šoli je podaril Vodnik po pravicah invalidov, ki med drugim opisuje davčne olajšave delodajalcem za zaposlovanje invalidov, urejanja prevozov in podobno.
Predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber je izpostavil slabo stanje na področju zaposlovanja. V letu 1999 je bilo zaposlenih 12,8 odstotka članov te zveze, podobno kot v Zvezi paraplegikov Slovenije, v Društvu distrofikov Slovenije pa kar četrtina članov. Po podatkih iz Velike Britanije je bilo leta 1998 med vsemi invalidi 41 odstotkov delovno aktivnih, od tega 52 odtotkov z okvarjenim vidom, 15 odstotkov ljudi z motnjami v duševnem razvoju, 28 odstotkov s težavami pri učenju in 64 odstotkov ljudi z okvarjenim sluhom; tu pa med delovno aktivne štejejo tudi tiste, ki vsaj občasno delajo, pri nas pa zaposlitev obravnavamo kot stalno delo za nedoločen čas. V Evropi je bilo takrat zaposlena približno četrtina invalidov, danes pa je ta odstotek nižji. Danes je zaposlenih le približno 8 odstotkov članov zveze slepih, če upoštevajo še tiste, ki so zaposleni pod posebnimi pogoji in v javnih delih, pa jih je 8,6 odstotka.
Neprilagojenost informacijske tehnologije
Ob tem poudarja, da je bilo narejenega premalo. V kurikulu zavoda za slepo in slabovidno mladino ni zasledil nobenega zapisa, da slepe in slabovidne izobražujejo za to, da bi delali in se preživljali. Že pred šestimi leti pa je zavodu za zaposlovanje predlagal kampanjo za invalidske organizacije, v kateri bi predstavljali delovno razmerje ne le kot sredstvo preživljanja, ampak v celoviti, socialni vlogi mreženja, srečevanja z drugimi, ki pomembno vpliva na to, da lahko invalid maksimalno izpolni svoje potenciale. Sam je dolgo delal na RTV Slovenija in ugotavlja, da invalidi dobro funkcionirajo v velikih sistemih. Njegov prijatelj pa je bil dolgo računalnikar statistik na francoskem ministrstvu za finance, kjer je predstavljal interpretacije množičnih podatkov. Poudaril je še, da je za slepe poleg izuma brajice zelo pomemben tudi nastanek informacijsko-komunikacijske tehnologije. Vendar pa je internet za slepe v veliki meri nedostopen. Če bi že ob razvoju in načrtovanju informacijske tehnologije upoštevali potrebe različnih invalidov, ne bi bilo treba posebej dokupovati dragih in zapletenih računalniških sistemov in dodatnih pomagal.
Delodajalci poleg strokovnih znanj iščejo tudi sposobnosti
Lea Kovač z zavoda za zaposlovanje je povedala, da kljub doseženi visoki izobrazbi delovnih mest za slepe ni. Še vedno nismo visoko razvita tehnološka družba, zato prevladujejo potrebe po relativno preprostih delih. Za dela za visoko izobražene kadre pa delodajalci iščejo sposobnosti, kot so čustvena inteligenca, prilagodljivost, vzdržljivost, iščejo osebe, ki bodo prevzele pobudo, odgovornost in bodo znale določati prioritete. Ne iščejo samo ozko specializiranih strokovnih znanj, ampak tudi lastnosti, ki jih je mogoče razviti in spodbujati že v šolah.
Od uvedbe zakona v zadnjih desetih letih se je rehabilitacije udeležilo 15 odstotkov slepih in slabovidnih. Nekateri so se uspešno zaposlili, nekateri pa so ne glede na doseženo stopnjo izobrazbe ostali nezaposljivi. Vzroki niso v strokovnih znanjih, ampak v prej omenjenih pomembnih lastnostih. Pravi, da že sedanja zakonodaja omogoča delu populacije, ki ima odločbo o nezaposljivosti po zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji, da se lahko vključuje tudi v programe socialne vključenosti. Žal pa je odstotek vključenih še vedno prenizek, med izvajalci socialne vključenosti pa ni specializiranih izvajalcev, ki bi vključevali samo slepe in slabovidne. Poleg tega pa se problema nikoli ne lotevajo skupinsko, ampak rešujejo problematiko posameznika. Vendarle pa zaposlitvena rehabilitacija omogoča spoznavanje različnih delodajalcev, ki lahko tako spoznajo tudi bodoče delavce ter tako poveča zaposlitvene možnosti. Po dveh letih zaključene rehabilitacije se od 40 do 50 udeležencev tudi zaposli, kar pa ne pomeni, da je zaposlitev trajna. V desetih letih se na rehabilitaciji tako lahko srečajo tudi sedemkrat ali desetkrat.
Prilagojeni programi
Tatjana Patafta s centra za poklicno izobraževanje je povedala, da je v nižjem poklicnem izobraževanju 5 osnovnih izobraževalnih programov, od tega sta dva prilagojen za slepe in slabovidne: pomočnik v biotehniki in oskrbi ter pomožni administrator. Od 43 programov srednjega poklicnega izobraževanja je slepim prilagojen en program – administrator. Med 38 programi srednjega strokovnega izobraževanja je slepim prilagojen eden, to je ekonomski tehnik. Med 19 programi poklicno-tehniškega izobraževanja pa je tudi prilagojen le eden, prav tako ekonomski tehnik. Prilagojeni programi so enakovredni izobrazbenim standardom, kreditne točke so enake osnovnemu programu, podaljšani pa so za eno leto in imajo tudi v predmetniku več ur.
Za rehabilitacijo skrbi tim
Metka Teržan z URI Soča, ki ima koncesijo za zaposlitveno rehabilitacijo za slepe in slabovidne, je povedala, da za to skrbi tim, v katerega je vključen tudi tiflopedagog. Na leto se vključi od 15 do 20 oseb. Če gledajo statistiko, z izidi rehabilitacije niso zadovoljni, na srečo pa je tudi veliko primerov dobre prakse. Poudarila je, da je samo s sodelovanjem mogoče doseči napredek na področju izobraževanja.
Ideja o podjetniškem inkubatorju za slepe
Boštjan Štefanič, ki je hodil v šolo na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, je povedal, da je bil brezposelen 11 let, zdaj pa je že štiri let sam svoj direktor, ima računovodski servis in ima še eno zaposleno. Za svoje štiriletno delo je dobil certifikat odličnosti CompanyWall Business iz Londona, ker dobro dela in ima dobro bonitetno oceno AA+, na kar je zelo ponosen. Že maja je iskal delavca za delovno mesto komercialista, za delo od doma, iskal je med slepimi in slabovidnimi, pri čemer je naletel na osebe z odločbami, da so nezaposljivi ali pa so upokojeni. Ker izmed svojih vrst ni dobil nikogar je iskal na zavodu za zaposlovanje, ki mu je napotil 8 kandidatov, med njimi nobenega invalida. Tako je izbral videčo gospo. Razočaran je nad tem, da med slepimi in slabovidnimi ni bilo interesa, saj bi lahko iz projekta Zaposli me zanj dobil subvencijo v višini 7000 evrov, kar je za sedem mesečnih plač. Želi si več sodelovanja med slepimi in slabovidnimi, ki so odprli svoja samostojna podjetja, lahko bi skupaj ustvarili tudi kakšen podjetniški inkubator.
