Tiskane izdaje
Ljubljana – Zavod za gluhe in naglušne na Vojkovi, ki se je razvil iz nekdanje Gluhonemnice na Zaloški, je osrednja ustanova za celostno obravnavo gluhih in naglušnih otrok, oseb z govorno-jezikovno motnjo in z motnjo avtističnega spektra.
Zavod s 114-letno tradicijo letos obiskuje 36 predšolskih otrok, 124 šolarjev in 71 dijakov. Približno 35 odstotkov jih je gluhih in naglušnih, 43 odstotkov z govornimi in jezikovnimi motnjami, 22 odstotkov pa je avtistov, je povedal direktor Boris Černilec.
Srednješolski programi trajajo leto dlje
V letošnjem šolskem letu se je vpisala najmanjša generacija gluhih in naglušnih otrok, vse več jih je z govorno-jezikovnimi motnjami. Število otrok v vrtcih je konstantno, vpis v srednjo šolo pa počasi, a nenehno narašča, razlaga direktor. Dijaki pogosto prihajajo po nekaj letih iz redne šole. Srednješolski programi v zavodu, od nižjega in srednjega poklicnega do srednjega strokovnega in poklicno-tehniškega izobraževanja, so namreč prilagojeni in trajajo leto dlje kot v drugih srednjih šolah.
Za izobraževanje gluhih in naglušnih pri nas sicer skrbita še dve podobni ustanovi, v Portorožu in Mariboru. V ljubljanski zavod prihajajo učenci in dijaki iz osrednje Slovenije in z območja od Kranjske Gore do Sotle. Šolarji, ki prihajajo v Ljubljano od daleč, pogosto bivajo v dijaškem domu, v katerem je več kot petdeset otrok v šestih skupinah; večinoma so dijaki, približno tretjina je šolarjev.
Vse več gluhih v rednih šolah
Če ima otrok, ki je gluh ali naglušen, intelektualne sposobnosti, po odločbi o usmeritvi obiskuje redno osnovno šolo v domačem kraju. Na ljubljanskem zavodu imajo dvajset zaposlenih surdopedagoginj in logopedinj, ki pomagajo 130 otrokom, usmerjenim v redne šole in vrtce v osrednji Sloveniji in na območju od Kranjske Gore do Brežic. Velikokrat se zgodi, da je bila integracija teh otrok v redne šole utemeljena, vendar pa po nekaj letih otrok ne napreduje in nato pride v zavod za gluhe in naglušne. Dogaja se tudi obratno, da se otrok z zavoda prepiše v redno šolo, po strokovni utemeljitvi.
Danes ima nekaj več kot tristo Slovencev polžev vsadek, kar je približno četrtina vseh gluhih. Temu ustrezno bi morali prilagoditi tudi šolanje, saj jih bo vse več integriranih v redne šole, opozarja Černilec. Poiskati bi bilo treba najboljši didaktični model zanje, saj so še vedno gluhi, čeprav slišijo. Meni, da je dobro, da se vseeno učijo tudi znakovnega jezika, čeprav so mnenja o tem pri nas različna. Ko namreč izklopijo polžev vsadek, denimo na morju ali pod tušem, so popolnoma gluhi, znakovni jezik pa obogati njihovo komunikacijo. Tu je še toliko bolj pomemben rek, da več jezikov znaš, več veljaš, je prepričan direktor.
Na zavodu je približno 170 zaposlenih, v zdravstveni enoti jih je 34, dvajset je mobilnih pedagogov, trideset članov tehničnega osebja, nekaj več kot osemdeset pa je strokovnih delavcev; zaposleni so tudi štirje gluhi učitelji. Med 1200 gluhimi v Sloveniji je od deset do dvajset visoko izobraženih, to je približno odstotek, in ti po sogovornikovih besedah pomenijo velik strokovni potencial, tudi pri uveljavljanju položaja in interesov gluhih.
Tečaji znakovnega jezika
V Portorožu in Mariboru dajejo večji poudarek branju z ustnic, ljubljanski zavod pa učenju slovenskega znakovnega jezika, katerega razvoj je izjemen, poudarja direktor. Od leta 1990 izvajajo tečaje slovenskega znakovnega jezika od prve do šeste stopnje, in sicer za starše gluhih otrok, učitelje, vzgojitelje, študente, mladostnike in vse, ki se ga želijo učiti. Na leto se ga udeležuje od petdeset do sto slušateljev. Na zavodu imajo šest lastnih tolmačev, trije so tudi surdopedagogi in logopedi.
Zavod namerava še naprej ostati osrednja slovenska institucija za učenje otrok s posebnimi potrebami na področjih gluhote, govorne komunikacije in avtizma. Opremljeni so za zagotavljanje močne strokovne podpore tudi ljudem, ki delajo z njimi in njihovim staršem, sklene Boris Černilec.
