Tiskane izdaje
Ljubljana – Veliko bi bilo treba spremeniti pri organizaciji in ravnanju z odpadno hrano. Še temeljiteje bi morali ločevati odpadke, uporabno hrano pa razdeliti med brezdomce in druge socialno ogrožene, so ugotavljali šolarji in dijaki v projektu Hrana ni za tjavendan.
Pri tem so tudi opozorili, da problemi nastajajo pri logistiki in zakonski ureditvi. V projektu, ki je potekal v okviru programa Ekošola, je skupaj sodelovalo 29 šolskih ustanov od skupaj 700 vključenih, med njimi 5 vrtcev, 18 osnovnih in 6 srednjih šol. V Ljubljani so sodelovali Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije, Dijaški dom Ivana Cankarja, kjer so včeraj projekt tudi predstavili, ter OŠ Zadobrova.
Največkrat zavržejo sadje in zelenjavo
V pol leta trajajočem projektu, od maja do tega meseca, so otroci in mladostniki spremljali in analizirali jedilnike v šoli, ravnanje s hrano med obroki in po njej, količino in vrsto zavržene hrane ter njeno nadaljnjo pot, oblikovali priporočila za zmanjšanje zavržene hrane in spoznali, kako lahko odgovorno ravnajo s prehrambenimi izdelki.
Ugotavljali so, da na količino zavržene hrane vplivajo prepletajoči se dejavniki: velikost porcij, navade otrok, vrsta obroka, odnos do hrane in vpliv sovrstnikov. Učenci največkrat zavržejo sveže sadje in zelenjavo, krompir, ribe, meso, predvsem večje kose govedine in kruh. Po pričakovanjih je bilo najmanj zavržene hrane, ki vsebuje več sladkorja, denimo palačinke, pecivo ter sladoled, pa takrat, ko je bila na jedilniku otrokom priljubljena pica, razni sladki namazi, hot dog ter polnjeni žepki.
Največ zavržene hrane pa so opazili takrat, ko so bile na jedilniku različne vrste mesa s svežo ali kuhano zelenjavo, različne enolončnice, repa, zelje, krompir ter ajdovi žganci; to pa tudi ni presenetilo, saj mladina zelo malo posega po takšni vrsti hrane. Iz večine sodelujočih ustanov so poročali o tem, da učenci odklanjajo ribe, radi imajo le ribe v pločevinkah. Mentorji tudi ugotavljajo, da precej hrane ostaja ob uvajanju novih jedi. Tudi novosti zdrave prehrane na šolskem jedilniku, kot so denimo za malico novi namazi, čičerikin, tunin in s fižolom, učenci niso ravno najbolje sprejeli.
Med drugim so ugotovili, da učenci niso navajeni določenih okusov in da hrane ne poznajo, zato je tudi ne okusijo. V pogovorih so spoznavali, da šolarji in otroci doma ne jedo takšne vrste hrane in potem tudi v šoli ne pojedo vsega ali celo vse pustijo na pladnju; to pa je tudi glavni vzrok za velike količine zavržene hrane. Zanimiv je tudi podatek, da je količina zavržene hrane večja med ocenjevanjem, predvsem pred koncem ocenjevalnih obdobij, manjša pa po vrnitvi s počitnic. Ključna pa je ugotovitev, da je hrana je za veliko slovenskih učencev žal samoumevna, mnogi med njimi imajo negativen odnos do nje, še posebno do novih jedi. Velikokrat jih ne želijo niti poskusiti, pri tem pa jih podpirajo starši, ki menijo, da obroke pošteno plačajo in je zavračanje hrane stvar šole.
Manjši kosi kruha
Sodelujoči v projektu so opozorili tudi na načine soočanja s to problematiko. Ena od njih je uvedba več manjših kosov kruha, ne enega velikega, ki ga učenec ne poje do konca. Ugotovili so, da če nepriljubljeni jedi dajo otrokom »prijazno« ime, so jo otroci pripravljeni poizkusiti, velikokrat jo tudi pojedo. V času projekta se je količina zavržene hrane pri malici v sodelujočih šolah močno zmanjšala. Največkrat je ostajal samo čaj, drugo hrano, denimo sadje in kruh, pa so si učenci puščali za pozneje. Tudi pri kosilu so se učenci potrudili, da je bilo odpadkov manj. Prišli so do spoznanja, da več ko govorijo o zavrženi hrani, več naredijo za izboljšanje; če so o tem tiho, se učenci sploh ne zavedajo, da je to problem.
S projektom želijo nadaljevati
Mentorji so projekt pohvalili in poudarjajo, da so se vsi skupaj, učenci, učitelji in kuharice, veliko naučili tudi o tem, kako je mogoče hrano še izboljšati. Ker imajo učenci zelo različen odnos do hrane, pa bi bilo treba spremeniti njihove navade in jim privzgojiti pozitivni odnos do hrane. V sodelujočih šolah in dijaških domovih menijo, da bi moral projekt trajati dlje časa in večina se ga je odločila nadaljevati; prepričani so, da hrana ni in ne sme biti odpadek, torej ni za v koš.
