Tiskane izdaje
Ljubljana – Urban Jeriha – arhitekt, ki je v prestolnici začel raziskovati mesto na kolesu, izdajatelj herbarija, doktorski študent arhitekture … Raziskovalec skupnih praks, ki se je odločil, da bo sledil Jamiejevemu receptu: počel bo manj stvari, da bo bolj zadovoljen.
Katera dejavnost v tvojem življenju te trenutno najbolj osrečuje?
To sta dve stvari.
Ne moreš izbrati samo ene?
Prav. Najbolj me veseli razvijanje novih stvari in izdelkov. Včasih to počnem sam, sem pa tudi reden član srečanj skupine za storitveno oblikovanje Slovenije, ki organizira dogodke, poimenovane servise jam.
Torej me občutek o tebi ni varal. Res te vleče malo ven iz arhitekture v tistem najožjem pomenu?
Ja. Zaradi dveh razlogov. Trenutno je to nujnost, saj je naročil zelo zelo malo. Ugotavljam pa tudi, da je to storitev, ki porabi veliko časa, od skice do izdelka. Zdi se mi, da bi se dalo ta proces precej izboljšati, zato se trenutno osredotočam bolj na to kot na golo projektiranje.
Kriza je arhitekte precej udarila. Kakšna je preživetvena strategija mladega arhitekta?
Delati drugače kot stari arhitekti, z drugačnimi pristopi. Poskušaš bolje razumeti, kaj naročnik res hoče in kakšni so stvarni problem. Potem ugotoviš, da je v nekaterih segmentih delo arhitekta bolj potrebno, v nekaterih pa manj. In v slednjih bi lahko ljudem pomagali kako drugače.
Pravkar postavljate spletno stran prostorisodelovanja.si. O kakšnih prostorih govorimo?
Osredotočiti smo se poskušali na skupnostne prakse, ki imajo vpliv na prostor, ki niso samo skupnosti na internetu, ki jih nikjer ne vidiš, ampak take, ki se vidijo. Lahko so tudi fizični prostori, niso pa samo to.
Zakaj sodelovanje?
Ugotavljamo, da je posameznik zelo ranljiv in da lahko v skupnosti bolje funkcionira in laže razvija svoje sposobnosti.
Sodelovanje je zdaj trend. Ampak v Sloveniji nam nekako ne gre najbolje. Smo preveliki individualci?
Mislim, da je za razvoj potreben čas in da nismo tako brezupen primer. Ni vsaka skupnost uspešna po defaultu, ne moremo kar prenesti praks iz Anglije ali Španije. Morajo tukaj zrasti. In so zrasle pri nas nekatere pobude, ki so zelo uspešne.
Na primer?
Prevoz.org je ena taka, ki je zrasla iz čiste potrebe in je nismo preselili iz tujine.
Kaj bi si želel, da bi se pri nas čim prej uvedlo?
Pa da še ni?
Mhm.
Veliko se ukvarjam z lokalnimi financami, s finančnimi orodji, ki jih uporabljajo v tujini, pa se pri nas še niso prijela.
Misliš časovne banke?
Tudi. Potem so tudi še lokalne valute. Nemčija dokazuje, da so lahko zelo uspešne.
Kako to poteka?
Lokalna valuta deluje tako, da so na nekem geografsko omejenem območju za menjave, ki tam nastanejo, uporabljajo nekakšni boni, ki jih lahko različno poimenujejo in imajo določeno vrednost v evrih. Če plačuješ z boni, dobiš popust, imajo pa časovno omejitev, da te spodbuja k temu, da jih čim prej zapraviš.
Če so vezani na evro, zakaj bi jih torej uporabljali namesto običajne valute?
Ker se ti splača zaradi popusta in ker te valute hitreje zapraviš. Gospodarstvo je tako uspešno, kakor hitro kroži denar. Če imamo denar na banki in ga ne zapravljamo, gospodarstvo obstane. Če pa bi vsak dan trgovali, če bi vsak izmenjal sto evrov, pa bi jih moral zaslužiti in porabiti, bi denar hitreje krožil. Od tega ima cela družba več koristi, vsi imajo več dela in vsi imajo višji standard. Temu se reče, da se zviša lokalni BDP. V Švici so zelo popularne skupnosti podjetij, v katere je vključenih 60.000 podjetij, ki so se same obvezale, da bodo vsaj 20 odstotkov plačevale z boni. V Švici to obstaja že okoli sto let in se je izkazalo, da med gospodarskimi krizami trgovanje znotraj takih skupin z lokalnimi valutami ne zamre.
Globalni vplivi izgubijo svoj učinek?
Ja. To pomeni nekakšen amortizer.
Zakaj se pri nas ne primejo? Tudi časovne banke so poskušali uvesti, pa niso zaživele.
Odgovora na to ne poznam. Če zraste ideja med ljudmi, potem se prime, če pa hočejo najprej organizacijo zasnovati in potem ljudi pridružiti, je malo teže. Skupnostne prakse niso bavbav. So postale del mest tudi pri nas, recimo coworking, prevoz, inkubator.
Zakaj je tega manj, kot bi si želeli?
Premalo zaupanja in premalo primerov dobre prakse. Prve znanilce pomladi smo že opazili. V Mariboru so zelo aktivni, tudi v Novem mestu. To se bo slejkoprej prijelo.
