Uršulinka Marjeta Pija Cevc: »Ta hip mi je Ljubljana top!«

Sestra Marjeta Pija Cevc dobro leto prebiva med uršulinkami v centru Ljubljane. Je športna navdušenka in rada tvita. Ima več kot 700 sledilcev, piše tudi blog.

Twitter kot sredstvo komunikacije jo privlači ravno zaradi kratkosti, ki jo zahteva. Zato je nekoliko nejevoljna, ker po novem dovoljuje 280 namesto prejšnjih 140 znakov dolg zapis. »Ta omejitev na 140 je bilo tako dobra zato, ker si moral na kratko izoblikovati in prečistiti misel ali stališče, ampak tako, da ga nisem razumela le jaz, temveč tudi naključni bralec,« pravi Marjeta Pija Cevc. Na twitterju odkriva tudi recepte, informacije o vremenu ali novice iz politike. »Malo sem si ga sfrizirala, tako da imam na 'steni' samo objave, ki me zanimajo,« pojasni. Nanj se priklopi vsak dan. No, ni ravno prva stvar, ki jo naredi, ko se zbudi, ampak kmalu zatem pa že pride na vrsto.

Če pogledamo vaš twitter profil, hitro ugotovimo, da vam pogled pogosto uide na Ljubljanski grad.

Tu imam sobo, ki ima tak lep razgled – grajski hrib z gradom. Vsak dan ga opazujem in včasih tudi fotografiram in objavim.

Pred časom ste ob tem, ko je bil grad zavit v meglo, napisali, da bi lahko v njem prežal tudi zmaj.

Ja, to je povezano z mojim preteklim letom, imela sem podobno izkušnjo. Če nečesa nisem poznala, se je zelo hitro pojavil strah, problemi so bili na prvi pogled veliko večji, kot se je pozneje izkazalo, da v resnici so. Ta zapis je zato bolj odmev osebne izkušnje, da tudi če je neznano, nejasno, notranje neugodno, to ne pomeni, da skriva nekaj groznega, lahko je tudi nekaj lepega. Malo pa implicira tudi stanje v družbi, ko hitro vidimo drugega kot nekoga, ki nas ogroža, pa ni nujno tako.

Kaj pa življenje v mestu, kako se tu počutite?

V Ljubljani sem dobro leto, od lanskega avgusta, in priznam, da se tu počutim dobro. Sèm sem prišla od Svetega Duha pri Škofji Loki. Ni mi bilo lahko oditi. Bila sem na podeželju, sredi narave in v popolnem miru, imela sem hrano z domačega vrta. Prehod je bil zato kar naporen, a zdaj, ko sem tudi tu našla svoj mir, mi je všeč.

Ne bi zamenjali?

Ta hip ne. Mogoče bo prišel tudi ta trenutek, ta hip mi je pa Ljubljana top. Potem pa bomo videli, a to bo takrat.

In kaj je tisto, kar za vas dela Ljubljano top? Če je bila v vašem prejšnjem okolju to narava ali domača hrana, vrta sredi mesta pač nimate.

Nekaj malega ga sicer imamo. Ampak gre za to, da smo sredi življenja. Da se toliko stvari dogaja, da nam že sama lokacija narekuje, da smo del tukajšnjega življenja. V centru mesta smo, kar pomeni, da stopiš ven in si med ljudmi.

In kam greste najraje?

Če imam čisto malo časa, grem samo po Stari Ljubljani na sprehod: od Starega trga do Mestnega trga, ob Ljubljanici. Če imam več časa, grem na Grad, če pa imam časa še več, grem na pokopališče na Vič, ki je malo odmaknjeno in ga doživljam kot nekakšen svet prostor. Tam je tudi pokopan moj profesor in tako stopim še tja. Všeč sta mi tudi Tivoli in zunanje telovadišče pri Narodnem domu. No, to obiščem, če me prime, da grem teč.

Pogosto tečete?

Ne tega pisati, ker nisem redna (smeh). Poleti sem končno spet začela in sem bila tega zelo vesela. Prvo leto v Ljubljani je bilo zame precej zahtevno, a poleti se je toliko sprostilo, da sem se lahko začela spet redno gibati.

To, da imate radi šport, niti ni skrivnost.

Všeč mi je! Izkušnje, ki jih dobimo v športu, so zame kot metafore, ki pomagajo v življenju: trud, napor, meja, vzpon, vztrajnost. Vse to v športu občutim na lastni koži in lahko tudi kaj globljega spoznam skozi to. V tem vidim največjo lepoto športa. Gledati druge, ki so dobri v športu, pa je dodatna lepota.

Spomnimo se vas, ko ste navijali za zlate slovenske košarkarje: se pridružili njihovim podpornikom na Kongresnem trgu, skozi okno obesili transparent ...

Košarko sem gledala, še preden sem bila uršulinka. Ko je bil prejšnjič Eurobasket v Ljubljani, sem šla tudi na tekmo, ampak smo izgubili. Se mi zdi, da sem zdaj malo več vedela o igri, kot tedaj. Sicer pa rada gledam še smučarske skoke, nogomet samo, ko je kakšen finale.

Koliko časa ste med uršulinkami?

Od 22. februarja 2002, to je 15 let. Prva leta je bilo potrebnega veliko prilagajanja, odkrivanja, preverjanja. Nekaj časa gre, potem pride kriza, jo prebrodiš, pogledaš, ali je temelj še živ, se vprašaš, ali je res to to. In potem nekaj umre in nekaj začne rasti na novo in zame je bil tak tudi prihod v Ljubljano. Tu sem bila tudi v srednji šoli, na faksu, blizu sem doma, imam se za podeželsko meščanko.

Kaj je bil dražljaj, ki vas je napeljal na misel, da se pridružite uršulinkam?

Osebno srečanje z Jezusom Kristusom kot odgovor na vprašanje, kdo sploh sem, iskanje moje osebne resnice: kako naj živim, s kom, čemu. To je bil čas, ko sem se vrnila iz Anglije, kjer sem eno leto študirala, in v tem iskanju sem vzela v roke Sveto pismo in ga po naključju odprla na strani, kjer je bil zapisan stavek: »Saj mi dolguješ celo sam sebe.« Zgodila se je močna notranja duhovna izkušnja, ki je prinesla odgovor, da je Jezus tisti, ki me kliče, da je on moja ljubezen. Tako sem si rekla, da grem, pa tudi k uršulinkam, če je treba, čeprav mi to ni dišalo.

Zakaj ne?

Ker sem imela tisoč stereotipov, predsodkov. Težko je bilo spremeniti obleko. Iti iz hlač v krilo – joj!

Ste bili prej ves čas v hlačah?

Seveda, to je najbolj praktično. Poleg tega sem bila od skavtov navajena dobrega sodelovanja, dela v ekipah, načrtovanja, zagona ... In potem sem si mislila, da bom zdaj šla nekam, kjer je vse togo, kjer ni odprtosti za spremembe, za ustvarjati nekaj novega ... Takrat sem srečala dve sestri, ki sta me spodbudili, da sem začela razmišljati o tem, ali je res možno živeti z Jezusom in biti normalen hkrati. Ker prej sem imela bolj občutek, da ...

Da to ni mogoče?

... ja, skoraj tako, ja. Hkrati je bila ena privlačnost, ker Bog je ... življenje, je lepota.

Praznični čas je. Kako ga doživljate?

Tega, da so dogodki v centru, smo se navadile, seveda, če je preveč hrupa in pijančevanja, manj spimo in imamo več dela s čiščenjem, ampak načeloma je dinamičnost, ki jo prazniki prinesejo, prijetna, zato tudi ni težko kdaj potrpeti. In mesto se lepše obleče! Praznike potrebujemo, brez njih se življenje izprazni.