Tiskane izdaje
Ljubljana – Letos je 140 let od odkritja kolišč na Ljubljanskem barju. V naravi je sicer od te pomembne in zanimive dediščine videti bolj malo, predstavlja pa izjemen potencial, ki bi ga lahko barjanske občine in institucije bolje izkoristile in predstavljale.
Strokovnjaki ugotavljajo, da prihod koliščarjev na Ljubljansko barje zaznamuje zelo pomembno obdobje v zgodovini osrednjega slovenskega prostora, saj so bili najzgodnejši graditelji manjših, a stalnih naselbin. Gradili so majhne skupine samostojnih kolib na kolih, hkrati na več koncih Ljubljanskega barja. Najstarejše koliščarske naselbine na Ljubljanskem barju so nastale okoli 4600 let pred našim štetjem. Barje je bilo takrat verjetno jezero, nekateri strokovnjaki pa menijo, da so hiše stale ob poplavnih rekah. Tu so s prekinitvami vztrajali približno 3000 let, najdaljša poselitev je trajala skoraj celo tisočletje. Ko je jezero v celoti prekrilo barje, se je gradnja kolišč ustavila, nova bivališča so postavljali stran od močvirja.
Unescova dediščina
Kolišča so značilen prazgodovinski pojav na jezerskih in močvirnatih delih alpskega območja. Na Ljubljanskem barju je odkritih 43 kolišč, bolj ali manj raziskanih, okrog Alp, od vzhodne Francije, Švice, južne Nemčije, severne Italije, do Slovenije, pa je poznanih nekaj manj kot 1000 koliščarskih naselij, ki so bila tam približno 4500 let. Leta 2011 sta bili dve skupini devetih kolišč v Mahu pri Igu v okviru serijske mednarodne nominacije Prazgodovinska kolišča okoli Alp, v kateri sodelujejo omenjene države, vpisani na Unescov seznam svetovne dediščine. Leta 2014 pa je vlada z odlokom razglasila kolišča na Igu za spomenik državnega pomena.
Skrivnost o koliščarjih oziroma mostiščarjih, kot jih v svoji triologiji Bobri (Sam, Rod, Vrh) imenuje Janez Jalen, so začeli razkrivati 17. julija 1875, ko je odbornik okrajnega cestnega odbora in posestnik Martin Peruzzi it Črne vasi Deželnemu muzeju v Ljubljani sporočil, da so delavci ob čiščenju jarkov ob Ižanski cesti blizu takratne vasi Studenec, zdaj Ig, naleteli na ostanke naselja na kolih. Našli so veliko črepinj, živalskih kosti, orodja iz jelenovega roga in oglja. Karl Dežman, ki je vodil prvo izkopavanje na dveh lokacijah, severno od današnjega Iga, je ugotovil, da so najdbe sledi koliščarskega naselja, kakršnega so leta 1854 odkrili v Švici in deset let pozneje na Koroškem.
Kot pravi arheolog dr. Anton Velušček z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU – ki je med drugim na lokaciji Stare gmajne pri Vrhniki leta 2002 našel najstarejše leseno kolo na svetu, staro približno 5150 let –, je to odkritje takrat pomenilo izjemen dogodek, ki je razburkal javnost pri nas in v svetu. Napovedoval se je vsaj že 20 let, saj so že od odkritij dr. Ferdinanda Kellerja v Švici tudi na Ljubljanskem barju že beležili prve najdbe. Bile so tako zanimive in lepe, da so po nekajletnem izkopavanju leta 1879 v takratni deželi Kranjski organizirali pomemben kongres avstrijskih antropologov. Po Dežmanovi smrti leta 1889 je vnema za raziskovanje kolišč presahnila. V začetku 20. stoletja pa je muzejski kustos Walter Šmid izkopaval v Notranjih Goricah, to izkopavanje pa je dobrih 30 let pozneje spodbudilo Janeza Jalna k pisanju Bobrov. Mostiščarsko jezero je z geografskega stališča zanimalo tudi Antona Melika.
Pred drugo svetovno vojno je delo nadaljeval arheolog in etnolog Rajko Ložar, nato pa dr. Josip korošec, prazgodovinar in raziskovalec zgodnjih Slovanov, ki je s študenti raziskoval do smrti, do sredine 60. let. Njegova učenka Tatjana Bregant je raziskovala kolišče Maharski prekop. Ko je prenehala, je zanimanje za kolišča spet utonilo v pozabo. Sredi 90. let je z raziskovanjem pričel inštitut za arheologijo, priključil se je tudi oddelek za dendrologijo na ljubljanski fakulteti za lesarstvo. To raziskovanje pa je prineslo veliko podatkov o tedanjem življenju in o časovni razvrstitvi kolišč na Ljubljanskem barju, pravi dr. Velušček.
Vešči metalurgi
Veliko kolišč je severno od Iga, pomembne koliščarske najdbe iz Ljubljanice pa so bile najdene v okolici Špice v Ljubljani. Koliščarji so bili izredno uspešni, vešči metalurgi, izdelovali so bakrene predmete, orodja, tudi orožje in nakit. Najmlajša kolišča sodijo v zgodnjo bronasto dobo, njihov začetek pa sodi v konec mlajše kamene dobe in traja vso bakreno.
Danes je v naravi, ki je popolnoma drugačna kot v tistem času, od kolišč videti bolj malo, v kakšnem jarku se vidijo ostanki kolov ali na njivi črepinje, kar pomeni, da je bila koliščarska kulturna plast morda že preorana. Prav lokacije, ki so do danes ostale prepojene z vodo, kot so barjanska tla, so omogočila ohranitev te izjemne dediščine. Najdbe s kolišč pa hranijo Mestni muzej Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, v Mladinskem domu na Igu pa si je mogoče ogledati stalno razstavo Koliščarji z velikega jezera z replikami najdb, za katero skrbi Društvo Fran Govekar Ig, in je nastala s pomočjo evropskih sredstev za razvoj podeželja; letos je na ogled peto leto.
Najprej bi bilo treba urediti odnose z lastniki zemljišč
Kot pravi dr. Velušček, se v Nemčiji, Švici in Franciji zelo trudijo varovati ta arheološka najdišča, vendar vse v soglasju z lastniki zemljišč. Trudijo se za promocijo, razstave, interpretacije v muzejih na prostem in delavnice, kar bi bilo mogoče uporabiti tudi pri nas in prilagoditi našim razmeram, saj je to izjemni potencial, ki bi ga bilo treba izkoristiti. Na Ljubljanskem barju pa se krešejo različni interesi in najprej bi bilo treba urediti odnose z lastniki, pri tem pa bi bilo potrebno sodelovanje Krajinskega parka Ljubljansko barje, inštituta za arheologijo, mestnega muzeja, ministrstva za kulturo in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Iniciativ za predstavljanje kolišč je precej, skoraj v vsaki barjanski občini, projekte pa imajo najdlje pripravljene občine Ig, Ljubljana in Vrhnika, je povedal Dejan Veranič, ki je v društvu programski vodja za projekt Dežela koliščarjev, Koliščarski dan in Koliščarski tabor za otroke ter lokalni vodnik, sicer pa v Krajinskem parku Ljubljansko barje skrbi za Kolišča pri Igu. Pravi, da so letos pripravili razvojni projekt za barje, v Ljubljani naj bi bolj interpretirali naravo v okviru zaščitenih območij Nature 2000, na Igu pa naj bi se bolj posvetili dobi koliščarjem s predstavitvijo kakšne hiše na kolih in podobno; takšnih muzejev na prostem je sicer okoli Alp že ogromno.
Prva arhitektura na območju Alp
Težko bi govorili o koliščarski kulturi, razlaga Veranič, saj so na to območje prišla različna ljudstva iz različnih koncev sveta, predvsem zaradi naravnih pogojev, jezera, ob katerem so dobili vse, kar so potrebovali za življenje. Gre bolj za tip gradnje in ne eno etnično skupino. Vsekakor pa njihove kolibe predstavljajo prvo arhitekturo v Sloveniji in območju Alp. Kolišča so bila v Sloveniji še pred časom, ko so v Egiptu postavljali piramide, pa tudi še po njem, kot zanimivost poudari Veranič. Sprva so bile kolibe mišljena kot kašče, za hrambo semen pred glodalci, bivanje ljudi v njih pa je bilo drugotnega pomena. Imeli so pestro prehrano, v dolgi dobi 3000 let so se ukvarjali s prvimi poskusi udomačitve živali do časa, ko so imeli pretežno udomačene živali, ves čas pa so bili lovci na jelena. Poznali so več vrst žit, ječmen, pšenico, precej stročnic, ribe in drobnico. Zlasti od začetka pa je niso uporabljali za molzenje, tudi zaradi shranjevanja. Strokovnjaki ugotavljajo, da so bile živali večinoma zaklane jeseni in bolj pozimi.
Vsekakor pa so koliščarji posredniki znanj, brez katerih ne bi bilo iste civilizacije, zanimanje zanje pa je tudi zaradi priznanja Unesca v porastu. Razstava Koliščarji z velikega jezera na Igu pa je izhodišča točka, da obiskovalci vse, kar so videli v slikovnem gradivu, vidijo še v prostoru, čeprav je okolica popolnoma drugačna, kot je bila v času Koliščarjev.
Dežela koliščarjev in Koliščarski dan
V Društvu Fran Govekar Ig, ki ima 120 članov, se trudijo z različnimi dejavnostmi v okviru projekta Dežela koliščarjev približati obdobje koliščarjev domačinom in obiskovalcem Ljubljanskega barja. Ljudje zelo slabo poznajo to obdobje, pravi predsednica društva in lokalna vodnica Alenka Jeraj. Že nekaj let izvajajo predavanja z naslovom Barje, ali te poznam. Izdali so serijo razglednic iz koliščarskega življenja in pobarvanko. Vsako leto organizirajo tudi koliščarski tabor za otroke in Koliščarski dan, osrednjo prireditev, ki bo letos, že osmi po vrsti, 22. avgusta, od 10. do 18. ure v Dragi pri Igu; lani je zaradi slabega vremena odpadel. Namenjen je predvsem družinam z otroki, ki se lahko zabavajo na različnih delavnicah. Letos jih bo več kot 30, oblikovali bodo posode, se seznanjali s koliščarsko kuhinjo, spoznavali tkanje, predenje, obdelavo lana, pletli košare, izdelovali loke, se igrali lov na belega bobra in podobno. V društvu imajo različne sekcije, poleg dveh pevskih zborov tudi gledališko skupino, ki bo uprizorila nekaj prizorov iz Jalnovih Bobrov. V slikarski koloniji pa bo 25 slikarjev ustvarjalo na temo koliščarjev. Ker pa želijo biti tudi varuhi naravnega okolja, se držijo pravil zavarovanega območja z Naturo 2000 in KP Ljubljansko barje.
MOL je izgubila priložnost na Špici
Jerajeva pravi, da je lani stalno razstavo na Igu obiskalo 1100 obiskovalcev, predlani 900, letos tudi že toliko. Prihajajo večinoma skupine, ker sodelujejo s Centrom šolskih in obšolskih dejavnosti pa spomladi in jeseni dvakrat na teden pride tudi avtobus s šolarji. Občina Ig pravkar oblikuje nov grb z motivom kolišč, poskrbela bo tudi za table. Načrtuje pa tudi ureditev muzeja na prostem, z nekaj hišami na koliščih, na lokaciji, ki je že v prostorskih aktih. Meni pa, da je MOL, ki že več let načrtuje doživljajski park Bobrovo vas, ki pa se ne premakne z mrtve točke, zamudila lepo priložnost tudi v času izkopavanj na Špici, kjer bi lahko bila predstavitev kolišč, zdaj pa je zabetonirana.
